Geografski dejavniki za razvoj Comalske regije ter literarni vidik

UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
ODDELEK ZA ROMANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2008
VESNA TALJAT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
ODDELEK ZA ROMANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI
DIPLOMSKO DELO
GEOGRAFSKI DEJAVNIKI ZA RAZVOJ COMALSKE
REGIJE TER LITERARNI VIDIK COMALE V ROMANU
"PEDRO PARAMO" JUANA RULFA
Študijski program:
GEOGRAFIJA – D
ŠPANSKI JEZIK – D
Mentorici: dr. Metka Špes, izred. prof.
dr. Branka Kalenić Ramšak, izred. prof.
LJUBLJANA, 2008
VESNA TALJAT
Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo.
Vesna Taljat
2
Zahvaljujem se vsem, ki so mi pri izdelavi diplomskega dela stali ob strani. Še posebej se
zahvaljujem dr. Metki Špes in dr. Branki Kalenić Ramšak za mentorstvo ter Danici Taljat in
Fernandi Zega za lektoriranje.
3
GEOGRAFSKI DEJAVNIKI ZA RAZVOJ COMALSKE REGIJE TER LITERARNI
VIDIK COMALE V ROMANU "PEDRO PARAMO" JUANA RULFA
Izvleček:
Diplomsko delo je interdisciplinarno in zajema področji mehiške geografije in književnosti.
Namen dela je preučiti Comalsko regijo z dveh različnih vidikov: geografskega in literarnega.
Uporabljeni so razpoložljivi viri in literatura. V prvem delu so predstavljeni geografski
dejavniki in njihov vpliv na razvoj regije. V literarnem delu je predstavljena Comala, kakršno
je prikazal mehiški pisatelj Juan Rulfo v romanu »Pedro Páramo«. Predstavljeni so tudi avtor
in njegove značilne tematike, podrobneje pa še druge značilnosti obravnavanega romana.
Sledijo povezave in razlike med resnično in Rulfovo Comalo. Izpostavljeni so nekateri
elementi, ki v romanu dokazujejo verodostojnost resničnega okolja. Comalska regija ima
bogato naravno in kulturno dediščino, vendar kot večina mehiškega podeželja tudi sama
zaostaja v razvoju. Glavna gospodarska panoga je kmetijstvo, socialno-ekonomske razmere
pa so nezadovoljive. V regiji želijo izboljšati obstoječe razmere s pospeševanjem turizma,
lokalne obrti, zmanjšanjem brezposelnosti in boljšo izobrazbeno strukturo. Okolje, ki je
opisano v romanu, je deloma resnično, deloma izmišljeno. Pomen romana je izrazito ideološki
in se razkriva preko raznih simbolov, med katerimi je najbolj izpostavljena prav Comala v
treh različnih podobah. Sporočilo romana nosi socialno-politično in klerikalno kritiko. Juan
Rulfo je s svojim romanom zaznamoval Comalo in prispeval k njeni prepoznavnosti doma in
v svetu.
Ključne besede: regionalna geografija, španski jezik, književnost, Mehika, Comala, Juan
Rulfo
GEOGRAPHICAL FACTORS FOR THE COMALA REGION DEVELOPMENT AND
LITERARY POINT OF VIEW OF COMALA IN JUAN RULFO'S NOVEL »PEDRO
PARAMO«
Abstract:
The B.A. paper is interdisciplinary and includes the fields of Mexican geography and
literature. The purpose of the paper is to study the Comala region from two different points of
view: geographical and literary. The existing sources and bibliography have been applied. In
the first part different geographical factors and their influence on development of the region
are presented. The literary part introduces the Comala region as shown in the novel »Pedro
Páramo, written by a Mexican writer Juan Rulfo. It also presents the author, his typical
themes and other characteristics of the novel. The third part of the paper shows connections
and differences between real Comala and the Comala of Juan Rulfo. Some elements, that
prove the authenticity of the environment in the novel, are being exposed. Although Comala
region has a wide selection of natural and cultural heritage its development lags behind as
well as it does in many Mexican rural regions. Agriculture is a main economic branch and the
social-economic conditions remain unsatisfactory. The region is trying to improve current
conditions by promoting the tourism and local trade, decreasing the unemployment and
bettering the educational structure. The ambience in the novel is partly real and partly
fictional. The significance of the novel is explicitly ideological and is being revealed through
different symbols. Comala is the main symbol and takes three different forms. The message of
the novel holds a social-political and clerical critique. Juan Rulfo denoted Comala through his
novel and contributed to its recognition at home and abroad.
Key words: regional geography, the Spanish language, literature, Mexico, Comala, Juan Rulfo
4
KAZALO
1. UVOD ..................................................................................................................................................7
1.1. NAMEN IN CILJI........................................................................................................................................ 7
1.2. METODE DELA ......................................................................................................................................... 7
2. GEOGRAFSKI DEJAVNIKI ZA RAZVOJ COMALSKE REGIJE ...........................................9
2.1. NARAVNOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI................................................................................................... 9
2.1.1. GEOGRAFSKA LEGA ......................................................................................................................... 9
2.1.2. NARAVNOGEOGRAFSKE ENOTE IN NJIHOVE ZNAČILNOSTI................................................... 11
2.1.3. PODNEBJE ....................................................................................................................................... 21
2.1.3.1. VRSTE IN ZNAČILNOSTI PODNEBIJ .....................................................................................................21
2.1.3.2. TEMPERATURE.........................................................................................................................................23
2.1.3.3. PADAVINE .................................................................................................................................................24
2.1.3.4. VREMENSKE UJME ..................................................................................................................................25
2.1.4. RASTLINSTVO IN ŽIVALSTVO......................................................................................................... 26
2.1.4.1. RASTLINSTVO...........................................................................................................................................26
2.1.4.2. ŽIVALSTVO ...............................................................................................................................................27
2.1.5. HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI ............................................................................................ 28
2.1.5.1. HIDROLOŠKE REGIJE IN POREČJA .......................................................................................................28
2.1.5.2. NAMAKALNI IN VODOVODNI SISTEMI...............................................................................................31
2.1.6. ZAVAROVANA OBMOČJA ............................................................................................................... 32
2.2. DRUŽBENOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI............................................................................................... 34
2.2.1. ZGODOVINA – pomembnejša dejstva............................................................................................... 34
2.2.2. PREBIVALSTVO................................................................................................................................ 35
2.2.2.1. ŠTEVILO PREBIVALSTVA TER STAROSTNA IN SPOLNA STRUKTURA........................................35
2.2.2.2. NARAVNO IN SELITVENO GIBANJE PREBIVALSTVA ......................................................................37
2.2.2.3. VERSKA TER ETNIČNO-JEZIKOVNA SESTAVA .................................................................................37
2.2.2.4. IZOBRAZBENA IN ZAPOSLITVENA SESTAVA ...................................................................................38
2.2.3. NASELJA ........................................................................................................................................... 41
2.2.4. GOSPODARSTVO ............................................................................................................................. 43
2.2.4.1. RABA TAL IN KMETIJSTVO ...................................................................................................................43
2.2.4.2. OBRT ...........................................................................................................................................................46
2.2.4.3 TERCIARNI SEKTOR .................................................................................................................................46
2.2.4.4. TURIZEM ....................................................................................................................................................46
2.2.5. PROMET............................................................................................................................................ 50
2.3. VPLIV GEOGRAFSKIH DEJAVNIKOV NA RAZVOJ COMALSKE REGIJE IN TRENDI TER
PRIORITETE RAZVOJA ................................................................................................................................ 51
3. LITERARNI VIDIK COMALE V ROMANU »PEDRO PÁRAMO« JUANA RULFA...........53
3.1. JUAN RULFO – ŽIVLJENJEPIS .............................................................................................................. 53
3.2. ZGODOVINSKI IN KULTURNI KONTEKST LITERARNEGA OBDOBJA, V KATEREM JE
USTVARJAL JUAN RULFO........................................................................................................................... 55
3.3. MAGIČNI REALIZEM ............................................................................................................................. 57
3.3.1. IZVOR MAGIČNEGA REALIZMA V LATINSKI AMERIKI .............................................................. 57
3.3.2. ZNAČILNOSTI MAGIČNEGA REALIZMA ....................................................................................... 58
3.4. LITERARNI SVET JUANA RULFA TER ZNAČILNOSTI NJEGOVE PROZE..................................... 61
3.4.1. SPLOŠNE ZNAČILNOSTI RULFOVE PROZE ................................................................................. 61
3.4.2. TEMATSKE ZNAČILNOSTI RULFOVE PROZE .............................................................................. 62
3.4.2.1. ¿REGIONALIZEM ALI UNIVERZALIZEM? ...........................................................................................62
3.4.2.2. REVNOST ZEMLJE IN KMETOV.............................................................................................................62
3.4.2.3. POSTREVOLUCIONARNI SVET in SOCIALNA KRITIKA...................................................................63
3.4.2.4. PRISOTNOST SMRTI.................................................................................................................................63
3.4.2.5. ZAVEDANJE GREHOV IN KRIVDE ........................................................................................................63
3.4.2.6. RELIGIJA ....................................................................................................................................................64
3.4.2.7. NASILJE ......................................................................................................................................................64
3.4.2.8. NEKOMUNIKATIVNOST IN OSAMLJENOST ......................................................................................65
3.4.2.9. ČAS..............................................................................................................................................................65
3.4.2.10. HUMOR.....................................................................................................................................................66
3.4.2.11. LJUBEZEN ................................................................................................................................................66
3.5. ANALIZA ROMANA »PEDRO PÁRAMO«............................................................................................ 68
3.5.1. KRATKA OBNOVA ROMANA........................................................................................................... 68
5
3.5.2. COMALA KOT GLAVNI KRAJ DOGAJANJA TER NJENA VLOGA V ROMANU........................... 68
3.5.2.1. TRI RAZLIČNE PODOBE COMALE ........................................................................................................69
3.5.3. MED MEHIŠKIM REGIONALIZMOM IN UNIVERZALIZMOM ..................................................... 75
3.5.4. INTERPRETACIJE ROMANA PEDRO PÁRAMO ............................................................................ 76
3.5.4.1. SIMBOLIČNE INTERPRETACIJE ............................................................................................................76
3.5.4.2. MITIČNE INTERPRETACIJE ....................................................................................................................76
4. POVEZAVA MED LITERARNIM IN RESNIČNIM GEOGRAFSKIM OKOLJEM.............78
4.1. IDEJA COMALE....................................................................................................................................... 78
4.2. GEOGRAFSKI PODATKI V ROMANU.................................................................................................. 79
4.3. JEZIKOVNE ZNAČILNOSTI ROMANA V POVEZAVI Z GEOGRAFSKIM OKOLJEM ................... 83
4.3.1. MEKSIKANIZMI IN AMERIKANIZMI .............................................................................................. 83
4.3.2. NAREČNE BESEDE IN IZRAZI ........................................................................................................ 84
5. ZAKLJUČEK...................................................................................................................................85
SUMMARY ..........................................................................................................................................86
6. VIRI IN LITERATURA..................................................................................................................88
7. SEZNAM KART, SLIK, TABEL IN GRAFIKONOV.................................................................94
8. ANEXO .............................................................................................................................................96
8.1. JUAN RULFO – BIOGRAFÍA .................................................................................................................. 96
8.2. EL CONTEXTO HISTÓRICO Y CULTURAL DE LA ÉPOCA LITERARIA EN LA QUE ESCRIBÍA
JUAN RULFO .................................................................................................................................................. 97
8.3. REALISMO MÁGICO .............................................................................................................................. 98
8.3.1. EL ORIGEN DEL REALISMO MÁGICO EN AMÉRICA LATINA ................................................... 98
8.3.2. LAS CARACTERÍSTICAS DEL REALISMO MÁGICO ..................................................................... 99
8.4. EL MUNDO LITERARIO DE JUAN RULFO Y LAS CARACTERÍSTICAS DE SU PROSA.............. 102
8.4.1. LAS CARACTERÍSTICAS BÁSICAS DE LA PROSA DE RULFO ................................................... 102
8.4.2. LAS CARACTERÍSTICAS TEMÁTICAS DE LA PROSA DE RULFO ............................................ 103
8.4.2.1. ¿REGIONALISMO O UNIVERSALISMO? ............................................................................................103
8.4.2.2. LA MISERIA DE LA TIERRA Y DEL CAMPESINADO .......................................................................103
8.4.2.3. EL MUNDO POSREVOLUCIONARIO Y LA CRÍTICA SOCIAL .........................................................103
8.4.2.4. LA PRESENCIA DE LA MUERTE ..........................................................................................................104
8.4.2.5. LA CONCIENCIA DE PECADO Y DE CULPA ......................................................................................104
8.4.2.6. LA RELIGIÓN...........................................................................................................................................105
8.4.2.7. LA VIOLENCIA........................................................................................................................................105
8.4.2.8. LA INCOMUNICACIÓN Y LA SOLEDAD.............................................................................................106
8.4.2.9. EL TIEMPO ...............................................................................................................................................106
8.4.2.10. EL HUMOR .............................................................................................................................................107
8.4.2.11. EL PLANO AMOROSO ..........................................................................................................................107
8.5. EL ANÁLISIS DE LA NOVELA PEDRO PÁRAMO............................................................................. 108
8.5.1. EL RESUMEN CORTO DE LA NOVELA........................................................................................ 108
8.5.2. COMALA COMO PRINCIPAL LUGAR DE LA ACCIÓN Y SU FUNCIÓN EN LA NOVELA........ 109
8.5.2.1. TRES DIFERENTES IMÁGENES DE COMALA....................................................................................109
LAS CITAS QUE REPRESENTAN EL COMALA INFERNAL ..........................................................................112
LAS CITAS QUE REPRESENTAN EL COMALA EDÉNICO ............................................................................114
8.5.3. ENTRE EL REGIONALISMO MEXICANO Y EL UNIVERSALISMO............................................. 115
8.5.4. INTERPRETACIONES SOBRE LA NOVELA PEDRO PÁRAMO ................................................... 116
8.5.4.1. INTERPRETACIONES SIMBÓLICAS ....................................................................................................116
8.5.4.2. INTERPRETACIONES MÍTICAS ............................................................................................................116
8.6. LA RELACIÓN ENTRE EL AMBIENTE LITERARIO Y LA REALIDAD GEOGRÁFICA................ 117
8.6.1. LA IDEA DE COMALA.................................................................................................................... 117
8.6.2. LOS DATOS GEOGRÁFICOS EN LA NOVELA ............................................................................. 119
8.6.3. CARACTERÍSTICAS DEL LENGUAJE EN LA NOVELA EN CONEXIÓN CON EL AMBIENTE
GEOGRÁFICO .......................................................................................................................................... 122
8.6.3.1. MEXICANISMOS Y AMERICANISMOS ..............................................................................................122
8.6.3.2. VOCABLOS DE TIPO POPULAR ...........................................................................................................123
8.7. CONCLUSIÓN........................................................................................................................................ 123
6
1. UVOD
Temo z naslovom Geografski dejavniki za razvoj Comalske regije ter literarni vidik Comale v
romanu ˝Pedro Páramo˝ Juana Rulfa sem izbrala zato, ker me je od nekdaj zanimala
interdisciplinarnost študijskih smeri, v mojem primeru geografije in španskega jezika.
Poseben izziv je bilo poiskati povezavo med hispanoameriško književnostjo in področjem
geografije, saj takih kombiniranih diplomskih del do sedaj še ni bilo. Težko je bilo poiskati
skupno tematiko ter usklajevati zahteve obeh oddelkov.
1.1. NAMEN IN CILJI
Moj glavni namen je bil preučiti Comalo, oziroma nekoliko širšo regijo, z geografskega in
literarnega vidika ter poiskati povezavo med njima.
V prvem delu je bil moj cilj opisati regionalno geografijo Comalske regije. Potrebno je bilo
preučiti naravnogeografske (lega, geološka zgradba, relief, podnebje, rastlinstvo, živalstvo,
vodovje) in družbenogeografske dejavnike (zgodovina, prebivalstvo, naselja, gospodarstvo,
promet) ter ugotoviti, kakšno vlogo so ti imeli pri razvoju regije.
Cilj drugega dela je bil predstaviti Comalo, kakršno je prikazal Juan Rulfo v svojem romanu
Pedro Páramo. Poleg tega sem želela predstaviti tudi avtorja ter njegovo prozo in značilne
tematike. Roman je bilo potrebno umestiti tudi v zgodovinski in literarni okvir ter ugotoviti
njegovo sporočilnost v literarnem in kulturnem pomenu.
Cilj tretjega dela je bil poiskati povezave in razlike med »geografsko« in »literarno« Comalo.
Ugotoviti sem želela verodostojnost Comale in ostalih geografskih pojmov v romanu ter
poiskati tematske in jezikovne značilnosti, ki že same po sebi odražajo to geografsko okolje.
V zaključku sem si za cilj postavila združitev temeljnih spoznanj diplomskega dela ter hkrati
utemeljitev izbora interdisciplinarnega diplomskega dela.
1.2. METODE DELA
Posluževala sem se kabinetne metode dela.
Za geografski del naloge je bilo težko dobiti specifične in aktualne vire ter literaturo. Največ
virov sem zato črpala z interneta, predvsem z uradnih spletnih strani nacionalnih, državnih in
občinskih uradov ali organizacij, kot so npr.: INEGI (Nacionalni inštitut za statistiko,
geografijo in informatiko), Univerza Colima, Instituto Nacional para el Federalismo y el
Desarrollo Municipal (Nacionalni inštitut za federalizem in občinski razvoj), SEMARNAT
(Ministrstvo za okolje in naravne vire) itd.
Večina virov je bila v španskem jeziku, nekaj tudi v angleščini, zato sem morala podatke
prevajati v slovenščino. Poleg lastnega znanja jezikov sem si pomagala s spletnim slovarjem
RAE (Real Academia Española) ter digitalnimi verzijami špansko-angleškega, angleškošpanskega, angleško-slovenskega in slovensko-angleškega slovarja. Razlago nekaterih
geografskih pojmov in pojavov sem iskala v leksikonu Geografija ter v gradivu pridobljenem
v času študija geografije. Tudi kartografsko in slikovno gradivo sem večinoma črpala z
interneta, satelitske karte sem dobila preko storitve Google zemljevidi. Karte in grafikone sem
7
preoblikovala in dopolnjevala v Microsoftovem programu Paint, verzija 5.1. Tabele sem
izdelala v Microsoftovem Wordu, grafikone pa v Excelu.
Za literarni del naloge sem prebrala špansko in slovensko verzijo romana Pedro Páramo ter si
sproti izpisovala glavne osebe in dogodke. Literaturo sem poiskala v knjižnici katedre za
španski jezik, nekaj virov pa sem dobila na internetu, predvsem v obliki člankov. Za
prevajanje gradiva, ki je bilo večinoma v španskem jeziku, sem si pomagala z lastnim
znanjem jezika in zgoraj omenjenimi slovarji. Razlago nekaterih literarnih in drugih pojmov
sem dobila v SSKJ-ju (Slovar slovenskega knjižnega jezika). Za navajanje citatov iz romana
je bilo potrebno ponovno branje romana in izpisovanje le-teh.
Nepoznana geografska imena iz romana, opise in njihovo lokacijo sem iskala preko iskalca
Google na internetu.
8
2. GEOGRAFSKI DEJAVNIKI ZA RAZVOJ COMALSKE REGIJE
2.1. NARAVNOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI
2.1.1. GEOGRAFSKA LEGA
Comalska regija1 leži na zahodu osrednje Mehike. Njeno ozemlje se nahaja v severnemu delu
zvezne države2 Colima med koordinatami 19° 18' in 19° 32' severne geografske širine ter
103° 37' in 103° 57' zahodne geografske dolžine (Enciclopedia de los Municipios de México:
Colima - Comala, 2008).
Na spodnji karti je z rdečo puščico označena lokacija ZD Colima v Mehiki.
Karta 1: Mehiške zvezne države
Vir: Portal del desarrollo, 2008
Avtor: Vesna Taljat
Regija, ki je dobila ime po največjem kraju Comala, meri 254 km2 oziroma 25.400 hektarov.
Je 6 kilometrov oddaljena od mesta Colima, glavnega mesta istoimenske zvezne države. Na
severu meji na ZD Jalisco (občino Zapotitlán) in na občino Cuauhtémoc, na zahodu na občino
Minatitlán, na vzhodu in jugu pa na občino Villa de Álvarez (Enciclopedia de los Municipios
de México: Colima - Comala, 2008).
1
2
Comalska regija bo v moji nalogi zajemala ozemlje občine Comala.
V nadaljevanju skrajšano ZD.
9
Na spodnji karti je prikazana teritorialna razdelitev ZD Colima na 10 občin. Comala se nahaja
na severu države in je obarvana z najtemnejšo zeleno barvo.
Karta 2: Razdelitev ZD Colima po občinah
Vir: INEGI, 2008a
10
2.1.2. NARAVNOGEOGRAFSKE ENOTE IN NJIHOVE ZNAČILNOSTI
Reka Armería razdeli Comalsko regijo na dva dela.
Zahodni del: površje je zelo razgibano, tu se nahaja južni del gorovja Sierra de Manantlán, ki
se imenuje tudi Cerro Grande.
Vzhodni del: na jugovzhodu je najbolj uravnan svet, ki je del Colimske doline (Valle de
Colima). Površje na severu je zaradi vulkanskega delovanja strmo in razgibano. Na skrajnem
severovzhodu se nahaja najvišji vrh regije: Volcán de Colima, imenovan tudi Volcán de
Fuego ali Fuego de Colima. (Enciclopedia de los Municipios de México: Colima - Comala,
2008).
SIERRA DE MANANTLÁN IN CERRO GRANDE
Sierra de Manantlán je gorski masiv, ki pripada severozahodnemu delu gorske verige Sierra
Madre del Sur. Večji del gorovja se nahaja na jugu ZD Jalisco, deloma pa sega tudi na
severovzhod ZD Colima - občini Comala in Minatitlán (SEMADES, 2008a).
Cerro Grande se imenuje južni del Sierre de Manantlán, ki sega tudi v Comalsko regijo. Na
njegovem območju se nahaja del Rezervata biosfere Sierra de Manantlán (SEMARNAT,
2008a).
Karta 3: Satelitska karta z naravnimi enotami Comalske regije: Sierra de Manantlán oz. Cerro
Grande, dolina reke Armería, Colimska dolina ter Volcán de Colima
Vir: Google zemljevidi, 2008
Avtor: Vesna Taljat
11
Najvišji predeli Comalske regije so na severovzhodu in zahodu. Najvišji vrh je Volcán de
Colima, ki je leta 2006 meril 3860 m.n.v., vendar se njegova višina spreminja zaradi občasnih
vulkanskih aktivnosti. Od vzhoda proti osrednjem delu regije se nadmorska višina postopno
znižuje. Velik del osrednjega območja je na višini od 500 do 800 metrov, najnižji pa so
predeli v dolini reke Armería. Proti zahodu se svet ponovno vzpenja in v gorovju Cerro
Grande preseže višino 2000 metrov.
Karta 4: Nadmorske višine v Comalski regiji
Vir: INEGI, 2008f
12
V Comalski regiji se nahajajo najvišji deli ozemlja ZD Colima s tremi najvišjimi vrhovi:
Volcán de Colima (3860 m.n.v.), Sierra Manantlán (2420 m.n.v.) in Cerro Grande (2220
m.n.v.) (INEGI, 2008e). Razporeditev nadmorskih višin v ZD Colima je z barvami prikazana
na spodnji karti.
Karta 5: Nadmorske višine v ZD Colima
najnižje
območje
najvišje
območje
Občina Comala
Vir: INEGI, 2008g
Avtor: Vesna Taljat
13
Ozemlje ZD Colima je umeščeno v dve večji naravnogeografski enoti: Neovulkanski pas
(Eje neovolcánico) in gorovje Južna Sierra Madre (Sierra Madre del Sur) (Inegi 2008c).
Karta 6: Naravnogeografske enote Mehike
Vir: Bleyleben, 1996, str. 11
Avtor: Vesna Taljat
Karta 7: Naravnogeografski enoti v ZD Colima
Vir:INEGI, 2008b
Avtor: Vesna Taljat
14
Comalska regija obsega obe omenjeni naravnogeografski enoti oziroma njuni podenoti:
Vulkani Colime ter Obalna gorovja Jalisca in Colime (INEGI, 2008d).
Karta 8: Naravnogeografske enote in podenote v ZD Colima
Vir: INEGI, 2008d
Avtor: Vesna Taljat
15
1. ENOTA: Neovulkanski pas (Eje Neovolcánico)
PODENOTA: Vulkani Colime (Volcanes de Colima)
Ta pas (angl.: Sierra Volcánica Transversal) preči Mehiko med 19. in 21. vzporednikom. Že
10 milijonov let, v dobah miocena, pliocena in pleistocena, je bilo tu območje stalnih
vulkanskih aktivnosti. Nastajali so vulkanskimi očaki, kot so Grizaba, La Malinche,
Iztaccihuatl, Popocatepetl, Volcan de Toluca in Volcan de Colima ter mnogi manjši vulkanski
stožci.
Razlaga za nastanek neovulkanskega pasu je naslednja: v Severni Ameriki se tektonska plošča
severno od 21. vzporednika premika proti vzhodu, južno od 19. vzporednika pa proti zahodu.
Območje med tema dvema velikima prelomoma, Zapopan na severu in Clarion ali prelom 19.
vzporednika na jugu, je podvrženo preoblikovanju zaradi omenjenih nasprotnih gibanj.
Zemeljska skorja se prelamlja v serije masivnih blokov, ki se razlikujejo v višini. Vzdolž
prelomov je na površje izrinjena velika količina bazaltne in andezitne lave, ki tvori vulkane,
kateri ločujejo plato. Med njimi so nastale številne kotline, npr. kotlina Jalisco (Leyden,
2008).
Karta 9: Sistemi glavnih prelomov v Mehiki
Vir: Leyden, 2008
Podenota Vulkani Colime je dobila ime po dveh vulkanih: neaktivnem Nevado de Colima
(cca. 4200 m.n.v.), ki pravzaprav leži v ZD Jalisco, in aktivnem Volcán de Colima ali Fuego
de Colima (okrog 3860 m .n.v.). Comalski regiji pripada le južno pobočje slednjega (INEGI,
2008d). Obsega vzhodni del Comalske regije in vključuje območje Colimske doline (Valle de
Colima).
Najstarejše kamnine tega območja so magmatske iz obdobja terciarja in izvirajo iz
nadzemeljskih aktivnosti ognjenika Volcán de Colima, ki je nastal ob 19. paralelnem
prelomu. Aluvialni nanosi iz obdobja kvartarja so prisotni v dolinah. Najpomembnejše
geološke strukture tega območja so sestavljene iz predornin, npr. Volcán de Colima in njegovi
izlivi lave (Inegi 2008c in Leyden, 2008).
16
Prsti v Colimski dolini, kjer je relief uravnan, a nagnjen od severa proti jugu, so bodisi
aluvialne bodisi vulkanskega nastanka – iz vulkanskih kamnin ali pepela. Njihove teksture so
zelo različne in varirajo od grobozrnatih ali peščenih do zelo finih ali glinenih.
Glavne prsti v pasu neovulkanskih gorovij so andosoli (na vulkanskih kamninah) in humozni
kambisoli (INEGI, 2008d).
2. ENOTA: Južna Sierra Madre (Sierra Madre del Sur)
PODENOTA: Obalna gorovja Jalisca in Colime
Ta naravnogeografska enota, oziroma njena podenota Obalna gorovja Jalisca in Colime,
obsega nekoliko manjši, zahodni del Comalske regije.
V njej prevladujejo sedimentne kamnine z obdobja krede (INEGI, 2008c).
V gorovjih s planotastimi vrhovi prevladujejo plitvejše prsti imenovane rendzine, poleg
katerih so pogosti še litosoli in regosoli. V sistemu dolin prevladujejo regosoli in kambisoli,
ob njih pa se pojavljajo tudi fluvisoli, planosoli in feozemi (INEGI, 2008d).
Karta 10: Geološka karta ZD Colima
Vir: INEGI, 2008c
Avtor: Vesna Taljat
17
VULKANIZEM
Vulkan Fuego de Colima (3860 m.n.v.) je andezitni stratovulkan in skupaj s severnejšim
Nevado de Colima (4330 m.n.v.) sodi v vulkansko območje, imenovano Mehiški pas
neovulkanov (Cinturón Neovolcánico Mexicano). Nahaja se med državama Colima (občini
Comala in Cuauhtémoc) in Jalisco (občine Tuxpan, Zapotitlán in Tonila) (Universidad de
Colima, 2006a).
Vulkan je aktiven približno 5 milijonov let. V poznem pleistocenu se je z njega sprožil
ogromen zemeljski plaz; 25 km³ materiala je potovalo približno 120 kilometrov in doseglo
tudi Pacifiški ocean. Okrog 2200 km² ozemlja je bilo prekritega s plaznim materialom.
Ocenjuje se, da se taki masivni rušilni procesi na vulkanu Colima pojavljajo vsakih nekaj
tisoč let (Colima-volcano, 2008).
V zadnjih 500 letih je imel Fuego de Colima pogoste aktivnosti eksplozivnega in izlivnega
tipa: med več kot štiridesetimi izbruhi izstopajo tisti v letih 1585, 1606, 1622, 1690, 1818,
1869, 1890, 1903, 1913, 1975-76, 1998-99, 2001-2003 in 2005.
Ne smemo pa pozabiti na ostale, manjše aktivnosti vulkana, ki dokazujejo, da so se v zadnjih
100 letih eruptivni procesi vulkana povečali. Zaradi vulkanske aktivnosti, ki je še vedno
prisotna, je nujno potrebna realizacija programa varovanja ob nevarnostih in tveganjih v
primeru novega izbruha (Universidad de Colima, 2006b).
V ZD Colima in Jalisco obstaja več naseljenih območij, ki bi bile ogrožene v primeru
ponovnega izbruha (piroklastični tokovi, pepelnati in kamniti dež, tokovi blata, skal in vode).
V ZD Colima so najbolj ogrožena naslednja naselja: La Yerbabuena, La Becerrera, Barranca
del Agua, Ranč El Jabalí, Suchitlán, San Antonio in Ranč la Joya. Med naselja, ki spadajo v
območje sekundarne ogroženosti, sodita tudi Comala in Colima (Universidad de Colima,
2006b).
Na spodnjem grafikonu so zajete seizmične aktivnosti vulkana Fuego de Colima od marca
2005 do oktobra 2007.
Temnejša črta leta 2005 prikazuje aktivnosti, ki so nastale zaradi skalnih podorov in
piroklastičnih tokov, svetlejša črta pa ponazarja potrese, nastale zaradi eksplozivne aktivnosti
vulkana. Označena sta tudi obdobje večjih eksplozij (large explosions) in rast novega lavnega
stožca (new lava dome growth) (Global volcanism program, 2008).
Grafikon 1: Seizmične aktivnosti vulkana Fuego de Colima (2005-2007)
Vir: Global volcanism program, 2008
18
Spodnja fotografija vulkana Fuego de Colima je nastala februarja leta 2008 z višine nad
10.000 metri. Lepo je viden nov stožec znotraj kraterja na vrhu vulkana. Vidni so tudi
piroklastični tokovi preteklih izbruhov, ki so polzeli navzdol po pobočjih vulkana (Colimavolcano, 2008).
Slika 1: Vulkan Fuego de Colima 9. 2. 2008
Vir: Colima-volcano, 2008
Slika 2: Tipična eksplozija vulkana Fuego de Colima marca 2007
Vir: Global volcanism program, 2008
Slika 3: Nov lavin stožec v kraterju vulkana Fuego de Colima oktobra 2007
Vir: Global volcanism program, 2008
19
Slika 4: Tok blokovske lave na severnem pobočju vulkana Fuego de Colima oktobra 2004
Vir: Global volcanism program, 2008
20
2.1.3. PODNEBJE
2.1.3.1. VRSTE IN ZNAČILNOSTI PODNEBIJ
V Comalski regiji prevladuje toplo zmerno vlažno podnebje s poletnim deževnim
obdobjem, ki je tudi prevladujoče podnebje v ZD Colima.
Podnebja v regiji lahko razdelimo v dve skupini in štiri podskupine (INEGI, 2008h).
V vseh podskupinah gre za zmerno vlažno podnebje z deževnim obdobjem v poletnem času
(maj-september). Povprečna letna višina padavin je 1163 mm (Enciclopedia de los
Municipios de México: Colima - Comala, 2008).
SKUPINA 1: TOPLA PODNEBJA
PODSKUPINA 1: Toplo podnebje – Aw
Povprečna letna temperatura je nad 22°C. Med vegetacijo prevladujejo nizkorasli gozdovi in
pašniki. Je najbolj razširjena podskupina v celotni Comalski regiji in je prisotna v širšokem
centralnem območju regije vse od severa proti jugu.
SKUPINA 2: ZMERNO TOPLA PODNEBJA
PODKUPINA 1: Poltopla podnebja – A(C)w ali (A)Cw
Povprečna letna temperatura je nad 18 °C, temperatura najhladnejšega meseca je med 3 in 18
°C. Prevladujeje travnata vegetacija. V Comalski regiji se ta podskupina podnebja pojavlja v
predelih Cerro Grande na zahodu in v predgorju vulkana Fuego de Colima na severovzhodu.
Nižja temperatura tega podnebja je torej pogojena z nadmorsko višino. To podnebje se
začenja približno nad 1500 m.n.v. v Manantlanu in nad 1200 m.n.v. v predgorju vulkana.
PODSKUPINA 2: Zmerno topla podnebja – Cw
Povprečna letna temperatura je med 12 in 18 °C, temperatura najhladnejšega meseca je med 3
in 18°C. Prevladujoča vegetacija so mešani gozdovi črnike (primorski hrast) in bora ter
pašniki. To podnebje se nahaja še višje kot prejšnje: v najvišjih predelih Cerro Grande na
zahodu, nad 2000 m.n.v.; pri vulkanu pa nad višino 1800 m.
PODSKUPINA 3: Polhladna podnebja – C(E)w
Povprečna letna temperatura je med 5 in 12 °C, temperatura najhladnejšega meseca je med 3
in 18°C. Prevladujoča vegetacija so visokogorski gozdovi in pašniki. Ta poskupina je prisotna
samo na skrajnem severovzhodu regije, v vrhnjem delu vulkana Fuego de Colima.
Na karti 11 so označene tri podskupine podnebij, ki se nahajajo v Comalski regiji. Polhladno
podnebje na vrhu vulkana ni posebej označeno.
21
Karta 11: Podnebje v ZD Colima
Vir: INEGI, 2008h
Avtor: Vesna Taljat
22
2.1.3.2. TEMPERATURE
Za regijo so značilna majhna letna temperaturna nihanja (4−5 °C). Najtoplejši mesec je
ponavadi junij, ko je povprečna mesečna temperatura med 25 in 26 °C. Najhladnejša pa sta
januar in december s povprečno mesečno temperaturo 21−22 °C. Med leti 1964 in 1999 je
bila povprečna letna temperatura 23,5 °C (INEGI, 2008l).
Iz spodnje karte lahko razberemo, da so povprečne letne temperature znotraj Comalske regije
odvisne od nadmorske višine. Najvišje so v nižjih predelih v dolini reke Armería in v okolici
Comale, najnižje pa v zgornjem delu vulkana Fuego de Colima. Nižjo povprečno letno
temperaturo imata le občini Minatitlán in Cuauhtémoc, ker imata več ozemlja z višjo
nadmorsko višino.
Karta 12: Povprečne letne temperature v ZD Colima
Vir: INEGI, 2008m
Avtor: Vesna Taljat
23
2.1.3.3. PADAVINE
Večina padavin v Comalski regiji pade v poletnem času, največ od junija do oktobra, ko so
tudi temperature najvišje.
Med leti 1948 in 1999 je bila povprečna letna količina padavin 1147,1 mm. Obstaja pa velika
razlika med količino padavin v posameznih letih; tako je bilo npr. v najbolj sušnem letu samo
467,7 mm, v najbolj deževnem letu pa kar 3411,4 mm padavin (INEGI, 2008n).
Na spodnji karti je prikazana razporeditev povprečnih letnih padavin v ZD Colima. V
Comalski regiji pade več padavin v vzhodnem delu.Večjo povprečno letno količino padavin
imata le občini Minatitlán in Cuauhtémoc - zahodno in vzhodno od Comale (več orografskih
padavin).
Karta 13: Povprečne letne količine padavin v ZD Colima
Vir: INEGI, 2008o
Avtor: Vesna Taljat
24
2.1.3.4. VREMENSKE UJME
ZMRZALI
V toplih in poltoplih podnebjih je manj kot 20 dni z zmrzaljo na leto ali pa se ta sploh ne
pojavlja.
V zmerno toplih podnebjih je zmrzal prisotna od 20 do 80 dni na leto, v polhladnih pa 80 do
100 dni – to je le v najvišjem območju vulkana Fuego de Colima.
V vseh primerih je zmrzal najpogostejša v januarju in decembru (INEGI, 2008h).
NEVIHTE S TOČO
Večina območja s toplim zmerno vlažnim podnebjem ima na leto od 0 do 2 dneva s točo. Le
majhno območje toplega in poltoplega podnebja ima letno od 2 do 4 dneve s točo.
Pojav toče je povezan z deževnim obdobjem, najpogostejše nevihte s točo so v juliju in
avgustu (INEGI, 2008h).
25
2.1.4. RASTLINSTVO IN ŽIVALSTVO
2.1.4.1. RASTLINSTVO
V naravnogeografski podenoti Vulkani Colime (V del Comalske regije) so v gorovju prisotni
gozdovi zimzelenih vrst hrasta, nizkorasli listopadni gozdovi in ponekod subtropski matoral.
V dolinah in hribovjih so srednje visoki pollistopadni gozdovi, nizkorasli listopadni gozdovi
in prilagojeni pašniki.
Velik del območja (v nižjih nadmorskih višinah) je primeren za sezonsko kmetijstvo.
V naravnogeografski podenoti Obalno gorovje Jalisca in Colime (zahodni del Comalske
regije) prevladujeta nizkorasli listopadni gozd in mešani gozd (INEGI, 2008i).
Karta 14: Rastlinstvo in kmetijstvo v ZD Colima
Vir: INEGI, 2008i
Avtor: Vesna Taljat
26
2.1.4.2. ŽIVALSTVO
V Comalski regiji so prisotne naslednje živalske vrste (Enciclopedia de los Municipios de
México: Colima – Comala, 2008):
belorepa srnjad, lisica, divji prašič, ozelot (vrsta: Leopardus pardalis iz
družine mačk), onza (vrsta: Herpailurus yagouarondi iz družine mačk),
SESALCI:
tigrillo (manjša vrsta iz družine mačk),...
kojot, jazbec, kunec, mapache (rakun), tlacuache (mehiški oposum)
GLODALCI: veverica, tesmo (podoben veverici), tuza
tapacaminos ali correcaminos, golob, torcaza (divja vrsta goloba), prepelica,
sraka, chachalaca, detel in žolna, zopilote (kanja), tecolote (búho – roparica
PTIČI:
podobna sovi), perico (vrsta papagaja),...
Slike 5-7: Ozelot (levo), tigrillo (sredina) in onza (desno) iz družine mačk
Viri: Der Ozelot, 2008; Fundación Zoológico de Barranquilla, 2008a in
2008b
Slike 8-10: Tlacuache (levo), mapache (sredina) in tuza (desno)
Viri: Tlacuache: el marsupial americano, 2008; Mapache, 2008; Mundo forestal, 2008
Sliki 11 in 12: Tapacaminos (levo) in chachalaca – samec in samica (desno)
Vira: Razo Mayorga, 2002; Curassows, guans, chachalacas, 2008
27
2.1.5. HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
2.1.5.1. HIDROLOŠKE REGIJE IN POREČJA
Ozemlje ZD Colima v celoti pripada oceanskemu povodju Tihega oceana. Znotraj države
ločimo dve hidrološki regiji: Obala Jalisca na zahodu države ter Armería-Coahuayana v
večjem osrednjem delu in na zahodu.
Comalska regija skoraj v celoti pripada porečju reke Armería. Le skrajni severovzhodni del
regije (območje vulkana) in manjša ozemlja na vzhodu pripadajo porečju reke Coahuayana
(INEGI, 2008j).
Karta 15: Hidrološke regije in porečja v ZD Colima
Vir: INEGI, 2008j
Avtor: Vesna Taljat
28
POREČJE REKE ARMERÍA
Armería preteče ozemlje 294 kilometrov. Izvira v ZD Jalisco, izliva pa se v Pacifik – ustje
Pascuales. Zaradi številnih meandrov lahko reka v deževnem obdobju poplavlja nižja
območja (INEGI, 2008j).
Armería teče po osrednjem delu Comalske regije od severa proti jugu. Vanjo pritekajo vode s
širšega območja vulkana Fuego de Colima na vzhodu ter vode z Manantitlana in Cerra
Grande na zahodu. V severnem delu regije je dolina reke ožja, proti jugu pa se precej razširi
in tvori del velike Colimske doline.
POREČJE REKE COAHUAYANA
Coahuayana je dolga 152 km in večji del leta zelo vodnata. Izvira v ZD Jalisco, večji del toka
pa poteka po mejnem območju med ZD Colima in ZD Michoacán. Izliva se v Tihi ocean v
ustju Apisa (INEGI, 2008j).
To porečje ima zelo majhen delež v Comalski regiji. V Coahuayano dotekajo vode z dela
južnega pobočja vulkana Fuego de Colima.
Karta 16: Glavne reke v ZD Colima
Vir: INEGI, 2008k
Avtor: Vesna Taljat
29
Poleg reke Armería so v regiji še naslednje pomembnejše reke oz. potoki: Zacualpan, San
Antonio, Los Mezcales, La Caja, San Juan, Nogueras in reka Comala, v kateri se združijo
Reynosa, Suchitlán in Barragana (Enciclopedia de los Municipios de México: Colima Comala, 2008).
V regiji je tudi več jezer: Carrizalillos, La Joya, El Obispo, Palo Alto, Las Cuatas, El
Calabozo, El Epazote (umetno), La Escondida, El Jabalí in La María (Enciclopedia de los
Municipios de México: Colima - Comala, 2008).
Slika 13: Laguna Carrizalillos, v ozadju vulkan Fuego de Colima
Vir: La Jornada,2008
Jezero La María, ki je 22 km oddaljeno od Comale, je del Rekreativnega centra La María.
Nastalo je v kraterju znotraj kaldere ugaslega ognjenika. Obdaja ga bujno rastlinstvo –
predvsem visoki jeseni in zapote, ki s svojo senco ščitijo kavne plantaže (La Jornada, 2008).
Slika 14: Laguna La María
Vir: La Jornada, 2008
30
2.1.5.2. NAMAKALNI IN VODOVODNI SISTEMI
V Comalski regiji je bil leta 1963 zgrajen namakalni sistem Peñitas za namakanje v štirih
občinah: Comala, Villa de Álvarez, Coquimatlán in Colima. Sistem zajema 10,217 hektarov,
vodo pa črpajo iz reke Armería.
Od septembra 1992 se preko starega hidravličnega sistema črpa voda iz potokov La Lumbre
in El Delgado, ki služi za namakanje 373 hektarov zemljišča Ejido La Caja.
Leta 1992 je bil zgrajen vodovod Zacualpan-Colima s kapaciteto 1000 l/s, ki služi za vodno
oskrbo mest Colima in Villa de Álvarez. Pretok na vodovodu trenutno znaša 680 l/s.
Istega leta je nastal tudi sistem za vodno oskrbo kraja Quesería s pretokom 20 l/s. Vodo
zajemajo iz izvira El Cordobán, ki se nahaja na severu Comalske regije (Enciclopedia de los
Municipios de México: Colima - Comala, 2008).
31
2.1.6. ZAVAROVANA OBMOČJA
Tabela 1: Zavarovana območja v Comalski regiji
Nacionalni park "Volcán de Colima"
»El Jabalí» = zaščiteno območje gozda in zavetišče divjih živali
»Rezervat biosfere Sierra de Manantlán«
»Zgodovinsko središče Comale« = zgodovinski spomenik
»Las Huertas de Comala« = zaščiteno območje naravnih virov
od leta 1936
od leta 1981
od leta1987
od leta 1988
od leta 1988
Vir: Enciclopedia de los Municipios de México: Colima - Comala, 2008
Avtor: Vesna Taljat
Na spodnji karti so z zelenimi črticami označena zavarovana območja v Comalski regiji,
izvzeto je območje zgodovinskih spomenikov.
Karta 17: Zavarovana območja Comalske regije
Vir: INEGI, 2008p
Avtor: Vesna Taljat
32
REZERVAT BIOSFERE SIERRA DE MANANTLÁN
V Comalsko regijo sega del Rezervata biosfere Sierra de Manantlán, ki je eno izmed
najpomembnejših zavarovanih naravnih območij v zahodni Mehiki. Zaradi svojega velikega
obsega (1396 km2), izjemne biodiverzitete naravnih in kulturnih rastlin, gozdnega potenciala
in ekološke funkcije je izrednega pomena za celotno regijo ZD Colima in južni del ZD
Jalisco. Porečja tega območja (Armería, Marabasco, Purificación) so pomemben vir vode za
kmetovanje v dolinah in oskrbovanje bližnjih urbanih središč (SEMADES, 2008a).
Kompleksna topografija, izrazit višinski gradient (od 400 do 2860 metrov) in bližina Tihega
oceana pogojujejo zelo raznolike značilnosti okolja in posledično tudi raznolike biološke vrste
in habitate. Na tem območju je bilo odkritih več kot 2700 rastlinskih vrst in več kot 560 vrst
vretenčarjev (SEMADES, 2008a).
Karta 18: Območje Rezervata biosfere Sierra de Manantlán
Vir: Sierra de Manantlán region, 2008
33
2.2. DRUŽBENOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI
2.2.1. ZGODOVINA – pomembnejša dejstva
Razne študije ocenjujejo, da so bili na območju Comalske regije prvi prebivalci naseljeni že
pred 3000 leti. Na tem ozemlju so se razvijale številne indijanske civilizacije, kot so olmeška,
Náhuatl (500 l.pr.n.št.), tolteška in chichimeška (1154-1429). Ob prihodu Špancev je bila
najmočnejša civilizacija Indijancev Tarasca. Kraj Comala je torej predhispanskega izvora,
prav tako tudi kraja Suchitlán in Zacualpan znotraj občine.
Ko so Španci osvojili ozemlje, je Comala postala encomienda osvojitelja Bartolomeja Lopeza,
kar je bilo s skladu z zakoni kraljevine iz leta 1527.
Do leta 1815 se še vedno imenuje »Republika Indijancev«. V njej vlada guverner. Leta 1820
pa v skladu z zakoni ustave španske monarhije Comala postane občina na čelu z županom
Cayetanom Pizzarom.
Država Colima je nastala 21. junija 1823, kot rezultat vojne za neodvisnost.
Leta 1857 se na podlagi nove republiške ustave ustanovi občina Comala, taka politična
razdelitev pa traja vse do danes.
Konec 19. stoletja je Arnoldo Vogel, poslovnež nemškega izvora, ustanovil pomembno
haciendo z nasadi kave.
Leta 1906 so v kraju Remate postavili prvi generator električne energije v ZD, preko katerega
so oskrbovali občine Comalo, Colimo in Villa de Álvarez.
1910. leta je bila zgrajena železniška povezava med območjem Cerro Grande in prestolnico
Colimo, ki je služila za transport lesa.
Leta 1918 je nastal Suchitlán, prvi ejido (zemlja v skupni lasti kraja) na tem območju.
Leta 1926, med revolucijo cristerosov, so v občini Comala ustanovili dve rinconadi (del
ozemlja na haciendi, namenjen določeni rabi) cristerosov: na območju Cerro Grande in na
obronkih vulkana Fuego de Colima.
Leta 1962 je bila ustanovljena šola za socialno delo (Escuela de Trabajo Social »Vasco de
Quíroga«), začetnica svoje vrste v ZD Colima, sedem let kasneje pa še šola za ročne
spretnosti z oblikovanjem (Enciclopedia de los Municipios de México: Colima - Comala,
2008).
34
2.2.2. PREBIVALSTVO
Statistični podatki se, če ni drugače označeno, nanašajo na popise prebivalstva in stanovanj
»II Conteo de Población y Vivienda« iz let 1980, 1990, 1995, 2000 ali 2005.
2.2.2.1. ŠTEVILO PREBIVALSTVA TER STAROSTNA IN SPOLNA STRUKTURA
V Comalski občini živi 19.495 prebivalcev, kar je le 3,43% celotnega prebivalstva v ZD
Colima (567.996) (Plan Municipal de Desarrollo 2006-2009).
Tabela 2: Število prebivalcev po posameznih letih
LETO ŠTEVILO PREBIVALCEV
1980
15.823
1990
16.909
1995
17.601
2000
19.384
2005
19.495
Vir: Enciclopedia de los Municipios de México: Colima - Comala, 2008
Avtor: Vesna Taljat
Spodnji grafikon prikazuje rast prebivalstva v občini Comala. Prebivalstvo v Comalski regiji
je v zadnjih tridesetih letih postopno naraščalo. Največji porast je bil med leti 1995 in 2000.
Rast se je po letu 2000 začela umirjati, kar posredno kaže tudi na staranje prebivalstva.
Grafikon 2: Rast prebivalstva v občini Comala med leti 1980 in 2005
RAST PREBIVALSTVA V OBČINI COMALA (1980-2005)
ŠTEVILO PREBIVALCEV
25.000
20.000
15.000
10.000
5.000
0
1975
1980
1985
1990
1995
2000
2005
2010
LETO
Vir: Podatki o številu prebivalstva (Enciclopedia de los Municipios de México: Colima Comala, 2008)
Avtor: Vesna Taljat
35
Leta 1995 je bila gostota prebivalstva v Comalski regiji 69,27 prebivalcev/km2, kar je pod
povprečjem ZD Colima, kjer je znašala 89,34 prebivalcev/km2 (Enciclopedia de los
Municipios de México: Colima - Comala, 2008 in Enciclopedia de los Municipios de México:
Colima - Perfil Sociodemográfico, 2008).
Delež urbanega prebivalstva znaša 66,73 %. Za urbano območje se štejejo kraji, ki imajo
nad 2.500 prebivalcev. Preostalih 33,27 % je ruralnega prebivalstva (Plan Municipal de
Desarrollo 2006−2009).
Kar 45,8 % prebivalstva Comalske občine živi v glavnem mestu Comali (Conteo de población
y vivienda 2005).
Občino Comala v ZD Colima ne prištevajo k urbanim občinam, kot so Colima, Manzanillo,
Tecomán y Villa de Alvarez. Comalo in preostalih pet občin sestavljajo tako imenovana
ruralna območja oz. kraji (Enciclopedia de los Municipios de México: Colima - Perfil
Sociodemográfico, 2008 ).
Če primerjamo prebivalstvo po spolni sestavi, ugotovimo, da je malo večji delež ženskega
prebivalstva (50,45 %) kot moškega (49,55 %) (Plan Municipal de Desarrollo 2006−2009).
V spodnji tabeli je prikazana starostna struktura prebivalcev Comalske regije.
Tabela 3: Starostna struktura prebivalstva leta 2005
STAROSTNA SKUPINA ŠTEVILO PREBIVALCEV DELEŽ OD CELOTNEGA
PREBIVALSTVA
mlado prebivalstvo
5.848
30 %
(do 14 let)
delovno aktivno prebivalstvo
11.836
60,7 %
(15 – 64 let)
staro prebivalstvo
1.423
7,3 %
(nad 65 let)
ni podatka o starosti
388
2%
Vir: Conteo de población y vivienda 2005
Avtor: Vesna Taljat
V demografiji se za staro prebivalstvo običajno šteje tisto, ki ima več kot 7 % prebivalstva
starega nad 65 let; zrelo prebivalstvo pa ima 5−7 % starega prebivalstva (Malačič, 203,
str.23).
Prebivalstvo v Comalski regiji je torej v zadnjih letih doživelo prehod iz zrelega na staro
prebivalstvo.
Vendar je potrebno poudariti tudi izrazito velik delež mladega prebivalstva, kar pomeni, da je
rodnost še vedno precej visoka. Posledično je nizka tudi povprečna starost, ki znaša 24 let
(Conteo de población y vivienda 2005).
36
2.2.2.2. NARAVNO IN SELITVENO GIBANJE PREBIVALSTVA
Leta 2003 je bilo v regiji 471 rojstev in 100 smrti (Plan Municipal de Desarrollo 2006−2009).
Rodnost v letu 2003 je bila zelo visoka - okrog 24,3 ‰, umrljivost pa nizka - okrog 5,2 ‰.
Posledica takega razmerja v rodnosti in umrljivosti je bil zelo visok naravni prirast, in sicer
19,1 ‰.
Tako razmerje med rodnostjo in umrljivostjo je značilno za drugo fazo demografskega
prehoda, za t.i. obdobje zmanjševanja umrljivosti. Rodnost ostaja na visoki stopnji, umrljivost
pa se začne zmanjševati (Geografija, 2001, str.58-59).
Povprečno število živorojenih otrok od leta 2000 do 2005 je bilo 380 na leto, kar pomeni
povprečno rodnost okrog 19 ‰.
Migracije
Območje zahodne Mehike je bilo podvrženo izseljevanju v ZDA že od začetka 20. stoletja, ko
je bila zgrajena železniška povezava med osrednjo Mehiko in ZDA. Emigracijsko gibanje se
je še povečalo zaradi političnih dogodkov v prvi polovici 20. stoletja: revolucija leta 1910 in
vojna cristerosov, slednja je bila na tem območju še posebno krvava. Ti politični dogodki so
povzročili razpad mnogih kmetijskih dejavnosti in posledično odseljevanje manjših lastnikov
kmetj in delavcev, ki so ostali brez zemlje.
Na začetku prejšnjega stoletja je bila zahodna Mehika edina regija, od koder so se prebivalci
izseljevali v ZDA, danes pa se to dogaja na vseh območjih Mehike.
Zaradi množičnega odseljevanja v preteklosti se pojavlja tudi povratni učinek: nekdanji
izseljenci oz. njihovi potomci se priseljujejo nazaj v zahodno Mehiko, tudi v ruralna območja.
To se dogaja tudi v Comalski regiji (Mendoza, 2002).
Neto migracijski saldo v Comalski regiji je od 1995 do 2000 znašal +0,1 %. V ZD Colima je
bil skupen migracijski saldo pozitiven in je znašal +2,1 %, vendar je bil kar v šestih občinah
znotraj ZD negativen. Največ priseljencev je prišlo v občino Villa de Álvarez.
V Comalsko regijo se je v petletnem obdobju (2000−2005) priselilo 642 ljudi (starih 5 let in
več) z drugih območij. Ti so leta 2005 predstavljali 3,7 % celotnega prebivalstva regije,
starega 5 let in več. Največ imigrantov je bilo iz ostalih mehiških zveznih držav (53,1 %),
predvsem iz ZD Jalisco, Baje Californije, Distrita Federal, Méxica, Michoacána de
Ocampo...), sledili pa so imigranti iz ZDA (35,2 %). Iz drugih tujih držav se je priselilo 9
ljudi, kar je 1,4 % vseh imigrantov (Plan Municipal de Desarrollo 2006−2009).
2.2.2.3. VERSKA TER ETNIČNO-JEZIKOVNA SESTAVA
Prevladujoča religija v Comalski regiji je katoliška. Pripada ji 96 % prebivalstva (starih 5 let
in več). 4 % prebivalstva pripada ostalim veram (npr. evangeličani, židi) ali ne verujejo (Plan
Municipal de Desarrollo 2006−2009).
V Comali je težko govoriti o etničnih ali rasnih skupinah prebivalstva, saj je tu, tako kot v
mnogih latinskoameriških državah, prišlo do izrazito mešane skupnosti. Sedanji prebivalci so
večinoma potomci Špancev (kreoli), domačih indijanskih ljudstev ter medsebojnih mešanj.
37
Velika večina prebivalstva (99,1 %) govori španščino in ne govori nobenega indijanskega
jezika.
V občini živita dve indijanski skupnosti, ki prebivata na območju Suchitlana in Zacualpana.
Le majhen delež Indijancev pa govori katerega izmed njihovih jezikov. Bolj kot jezik so se
ohranile druge tradicije: plesi, orodja in starodavni rituali.
Po podatkih popisa iz leta 2005 je v občini živelo le 68 oseb (starih 5 let in več), ki so govorili
kakšen indijanski jezik, kar je le 0,4 % prebivalstva. Od tega je bilo 43 moških in 25 žensk.
Večina oseb, ki govori indijanski jezik, govori tudi špansko (62 od 68 oseb).
Skoraj 30 % indijansko govorečih oseb govori náhuatl, veliko pa jih ni opredelilo, kateri
indijanski jezik govorijo. Ostali indijanski jeziki, ki jih govorijo le eden do trije prebivalci v
regiji, so še: maya, zapoteški, otomí, pame, tlapaneco in totonaca (Enciclopedia de los
Municipios de México: Colima - Comala, 2008 in Conteo de población y vivienda 2005).
2.2.2.4. IZOBRAZBENA IN ZAPOSLITVENA SESTAVA
MEHIŠKI IZOBRAŽEVALNI SISTEM (Sistema educativo estatal, 2008):
- Osnovna izobrazba:
- predšolska izobrazba: 3 stopnje, ni obvezna (za otroke stare 3 do 5 let)
- primarna izobrazba: 6 razredov, obvezna (za učence 6 do 14 let)
- sekundarna izobrazba: 3 razredi, obvezna (za učence 12-16 let)
- višja srednja izobrazba, ni obvezna:
- splošni bachillerato
- tehnični bachillerato
- srednja poklicno strokovna šola
- visoka izobrazba
- univerzitetna
- tehnična
- normalna (za učiteljske poklice)
Leta 2005 je bilo v Comalski regiji 8,5 % prebivalcev (starih 18 let in več) z visoko izobrazbo
ali v določeni fazi izobraževanja na tej stopnji.
20,5 % prebivalcev (starih 15 let in več) je imelo višjo srednjo izobrazbo ali se je izobraževalo
na tej stopnji.
Kar 72 % prebivalcev (starih 12 let in več) je imelo leta 2005 samo osnovno izobrazbo, 7 %
prebivalcev pa je bilo brez kakršne koli izobrazbe (Conteo de población y vivienda 2005).
Glede na podatke razvojnega plana Comalske občine je potrebno izboljšati izobrazbeno
stanje. Prebivalcem severnega dela občine je potrebno približati izobraževalne ustanove višje
srednje izobrazbe, saj se zanjo po obveznem šolanju odloča le 5 % učencev z omenjenega
območja. Ustanoviti bi morali več ustanov te izobrazbene stopnje (npr.v kraju Suchitlán).
Pomembno je tudi vsestransko spodbujanje in promocija izobrazbe na lokalnem in državnem
nivoju ter stimulacija s prilagoditvijo izobraževalnih programov in štipendijami (Plan
Municipal de Desarrollo 2006-2009).
38
DELEŽ PISMENOSTI
Spodnja tabela prikazuje število in delež pismenih in nepismenih prebivalcev v Comalski
regiji.
Tabela 4: Pismenost in nepismenost prebivalstva Comalske regije leta 2005
ŠT. PREBIVALCEV
STARIH 6 LET IN
VEČ
skupaj moški ženske
16.817 8.270 8.547
skupaj
15.678
100 %
93,2 %
ZNA BRATI IN
PISATI
moški
7.740
ženske
7.938
NE ZNA BRATI IN
PISATI
skupaj
1.118
6,6 %
moški
521
ženske
597
BREZ ODGOVORA
skupaj
21
moški
9
ženske
12
0,1 %
Vir: Conteo de población y vivienda 2005
Avtor: Vesna Taljat
Delež pismenosti prebivalstva, starega 6 let in več, je leta 2005 znašal 93,2 %. Nepismenih je
bilo 6,6 %, kar sovpada tudi z deležem prebivalstva, ki nima nobene izobrazbe (7 %). Razlika
med spoloma v deležu nepismenosti je zelo majhna (pod 1 %), številčno pa je več nepismenih
žensk.
Leta 1998 je bil delež nepismenosti višji in je znašal 9.0 %. Sklepamo lahko, da se je stanje
osnovne izobrazbe v regiji do danes nekoliko izboljšalo. Vzrok za vsakoletno manjšo
nepismenost je tudi ta, da je največ nepismenih starih nad 65 let in jih je zaradi umrljivosti
vsako leto manj (Enciclopedia de los Municipios de México: Colima - Comala, 2008 in
Conteo de población y vivienda 2005).
ZAPOSLENOST
Tabela 5: Število in delež prebivalstva v občini Comala, starega 12 let in več, glede na
ekonomsko aktivnost leta 2000
ekonomsko neaktivno
skupaj ekonomsko aktivno prebivalstvo
brez podatka
prebivalstvo
zaposleni
brezposelni
13.482
6.923
82
6.440
37
skupaj
(100 %)
(51,3 %)
(0,6 %)
(47,8 %)
(0,3 %)
6.476
4.680
73
1.704
19
moški
(48,0 %)
(34,7 %)
(0,5 %)
(12,7 %)
(0,2 %)
7.006
2.243
9
4.736
18
ženske
(52,0 %)
(16,6 %)
(0,1 %)
(35,1 %)
(0,1 %)
Vir: INEGI, Anuario Estadístico del Estado de Colima, 2005
Avtor: Vesna Taljat
Leta 2000 je bilo v Comalski občini zaposlenih 51,3 % prebivalcev starih 12 let in več.
Ekonomsko neaktivnega prebivalstva in brezposelnih je bilo skupaj 48,4 %.
Več zaposlenih je bilo moškega spola, med ekonomsko neaktivnim prebivalstvom pa je bilo
veliko več žensk (INEGI, Anuario Estadístico del Estado de Colima, 2005).
39
Tabela 6: Zaposleni v občini Comala glede na spol in vrsto dela (položaj) leta 2000
skupaj
6.923
skupaj (100 %)
moški
ženske
4.680
(67,6 %)
2.243
(32,4 %)
uslužbenci
in delavci
dninarji in
poljedelski
delavci
3.646
(52,7 %)
2.204
(31,9 %)
1.442
(20,8 %)
1.281
(18,5 %)
1.112
(16,1 %)
169
(2,4 %)
delodajalci samozaposleni
135
(2,0 %)
103
(1,5 %)
32
(0,5 %)
1.330
(19,2 %)
943
(13,6 %)
387
(5,6 %)
neplačani
družinski
delavci
brez
podatka
273
(3,9 %)
153
(2,2 %)
120
(1,7 %)
258
(3,7 %)
165
(2,4 %)
93
(1,3 %)
Vir: INEGI, Anuario Estadístico del Estado de Colima, 2005
Avtor: Vesna Taljat
Med zaposlenimi je bil leta 2000 največji delež uslužbencev in delavcev (52,7 %), sledil pa je
delež samozaposlenih (19,2 %) ter dninarjev in poljedelskih delavcev (18,5 %). Pri vseh
vrstah del prevladuje moški spol, ker je tudi številčno zaposlenih več moških (INEGI,
Anuario Estadístico del Estado de Colima, 2005).
40
2.2.3. NASELJA
Comala ne spada med urbane občine, saj ima le 4 naselja z več kot 1000 prebivalci in 12
naselij z več kot 100 prebivalci. Največ jih živi v kraju Comala, ki je tudi glavno mesto
občine. Večji kraji so še: Suchitlán, Zacualpan in Cofradía de Suchitlán (Conteo de población
y vivienda 2005).
Ker gre v večjem delu občine za izrazito ruralno pokrajino, je v regiji veliko krajev, ki imajo
le enega do 10 prebivalcev (Conteo de población y vivienda 2005).
Od večjih krajev so najvišje ležeči Cofradía de Suchitlán (1.290 m), La Becerrera (1.200 m)
in La Nogalera (1.198 m). Najnižje ležeča je občinska prestolnica Comala (Conteo de
población y vivienda 2005).
Tabela 7: Največja naselja v Comalski regiji glede na nadmorsko število in število
prebivalcev leta 2005
NADMORSKA VIŠINA
ŠTEVILO
NASELJE
NASELJA (m)
PREBIVALCEV
1
Comala
600
8.927
2
Suchitlán
960
4.083
3
Zacualpán
650
1.724
4 Cofradía de Suchitlán
1.290
1.601
5
La Caja
650
640
6
El Remudadero
1.100
370
7
La Nogalera
1.198
339
8
Nogueras
650
293
9
La Becerrera
1.200
274
10
Los Colomos
1.022
253
11
Agosto
1.070
187
12
El Remate
810
107
Vir: Conteo de población y vivienda 2005
Avtor: Vesna Taljat
Comala se nahaja na jugu istoimenske občine. Leži na nadmorski višini okoli 600 metrov, na
območju velike Colimske doline. Od glavnega mesta Colime je oddaljena 9 km proti severu.
V kraju je prisotna arhitektura iz kolonialnega obdobja. Kolonialne hiše z lesenimi vrati
segajo prav do robov ozkih ulic, ki se vijejo po hribovitem terenu. Veliko starih domov je bilo
spremenjenih v poslovne stavbe (Cummings, 1996).
Slika 15: Comala z vulkanom Fuego de Colima v ozadju
Vir: Destinos turísticos, 2008
41
Karta 19: Večja naselja v Comalski regiji
Vir: INEGI, 2008p
Avtor: Vesna Taljat
42
2.2.4. GOSPODARSTVO
2.2.4.1. RABA TAL IN KMETIJSTVO
Zaradi razgibane pokrajine je raba tal v Comalski regiji zelo raznolika. Največji del površine
je v rabi za gozdarstvo, precejšen del pa zavzema tudi poljedelstvo. Najmanj površine je
namenjene živinoreji (Plan Municipal de Desarrollo 2006−2009).
Na spodnji karti je prikazana raba tal v Comalski regiji. Poljedelstvo je prisotno predvsem v
osrednjem delu regije in na jugovzhodu. Vmes so območja pašnikov in selve. Na zahodu v
višjih območjih prevladuje gozd, v nižjih pa selva. Na severovzhodu regije so območja gozda,
pašnikov in poljedelstva (INEGI, 2008f).
Karta 20: Raba tal v Comalski regiji
Vir: INEGI, 2008f
Avtor: Vesna Taljat
43
Največji delež ozemlja v Comalski regiji je v ejidalni lasti, sledi ji občinsko ozemlje, najmanj
pa je privatne posesti (Plan Municipal de Desarrollo 2006−2009).
V Comalski regiji je v letu 2003/2004 skupna površina posejanega površja znašala 8.502,5 ha.
Od tega je bilo 2.380 ha travnikov in pašnikov, 9,9 % od vseh posejanih površin je bilo
oskrbljenih z namakalni sistemom, največ za oskrbo travnikov in pašnikov, kave in
sladkornega trsa (INEGI, Anuario Estadístico del Estado de Colima, 2005).
Največjo površino ozemlja obsegajo nasadi koruze, pašniki in travniki, nasadi kave,
sladkornega trsa in sorga (INEGI, Anuario Estadístico del Estado de Colima, 2005).
Tabela 8: Površina posejanega ozemlja v občini Comala s tipom in vrsto kulture ter glede na
koriščenje namakanja
POVRŠINA POSEJANEGA
SKUPNA POVRŠINA
VRSTA KULTURE
OZEMLJA Z
POSEJANEGA OZEMLJA (ha)
NAMAKANJEM (ha)
Ciklične kulture:
koruza
3.050,5
64,5
koruza za krmo
448
1
sorgo
307
2
sorgo za krmo
49,5
11,5
kumarice
25
10
paradižnik (jitomate)
24
13
zeleni paradižnik
11,5
3,5
zeleni čili
9,5
1
ostale ciklične kulture
14
14
Trajne kulture:
zeleni pašniki in travniki
2.380,0
225
kava
1.076
126
sladkorni trs
689
106
tamarindo
124
73
limone
89
62,5
mango
11
8
kokosova palma
3
0
ostale trajne kulture
191,5
120
SKUPAJ
8.502,5
841
Vir: INEGI, Anuario Estadístico del Estado de Colima, 2005
Avtor: Vesna Taljat
Comalsko poljedelstvo zaostaja za državnim in nacionalnim povprečjem. Razlogi so v veliki
raznolikosti kmetijskih kultur, nizki produktivnosti, nezadovoljivi organizaciji proizvodnje in
pomanjkanju mehanizacije in finančne podpore.
Še vedno je premalo razvita namakalna infrastruktura. Primanjkuje vodnih zbiralnikov, ki bi
omogočali izboljšanje in razširitev namakalnih sistemov ter pripomogli pri živinorejski
dejavnosti (Plan Municipal de Desarrollo 2006−2009).
44
Tabela 9: Populacija (št. glav) živine in perutnine v ZD Colima in občini Comala 31. dec.
2004 ter delež Comalske živine in perutnine glede na celotno populacijo v ZD Colima
konji, mule,
kokoši in
purani
govedo prašiči ovce
koze
osli
piščanci
ZD Colima
173.444 27.396 19.740 11.071
17.372
1.349.105
2.287
Občina Comala 11.660
8.298
2.747
959
827
461.801
127
(št. glav živine
in njihov delež
6,7%
30,3 % 13,9 % 8,7 %
4,8 %
34,2 %
5,6 %
v ZD Colima)
Vir: INEGI, Anuario Estadístico del Estado de Colima, 2005
Avtor: Vesna Taljat
Gleda na podatke iz tabele lahko sklepamo, da so v regiji najbolj razviti perutninarstvo,
govedoreja in prašičereja.
Živinoreji je bilo konec leta 2004 namenjeno 1.544 ha površin. Te površine zajemajo naravne
pašnike, grmovje, trate in goščave, ki se razvijajo brez posegov človeka (INEGI, Anuario
Estadístico del Estado de Colima, 2005).
Živinoreja v občini ima dobre možnosti za nadaljnji razvoj. Za še boljšo produktivnost so
potrebne genetske izboljšave ter pospeševanje modernizacije kmetijstva s sodobno
mehanizacijo. Problemi nastajajo zaradi sezonskosti krmnih živil ter pomanjkanja
infrastrukture za skladiščenje (Plan Municipal de Desarrollo 2006-2009).
Gozdni potencial Comalske regije znaša približno 19.000 ha, vendar so tu prisotni tudi
nedovoljeno krčenje, gozdni požari in požiganje pašnikov ter tihotapljenje lesa (Plan
Municipal de Desarrollo 2006−2009).
V Comalski regiji so leta 2004 v gozdovih posekali 1.628,8 m3 hlodovine, kar predstavlja 32
% celotne produkcije hlodovine v ZD Colima.
85 % Comalske hlodovine je iz hrastovih dreves, 14 % iz borovih dreves, manj kot procent pa
iz tropskih in plemenitih vrst (INEGI, Anuario Estadístico del Estado de Colima, 2005).
Ribolov je razvit le na nekaterih jezerih: Laguna María, El Jabalí, presa Colorada, Remate in
Carrizalillo. V prvih štirih lahko najdemo izraelske krape in ostriže (Enciclopedia de los
Municipios de México: Colima - Comala, 2008).
45
2.2.4.2. OBRT
Industrije v občini ni. Prisotne pa so nekatere obrtne panoge, kot npr. proizvodnja lesenega
pohištva, ročno slikarstvo in kovačništvo, restavratorstvo, proizvodnja mlečnih izdelkov,
kruha in kave, izdelava gradbenih materialov (opekarne), usnjarstvo, žage ipd.
V obrti je pomembno še izdelovanje košar iz otateja in trsja, lesenih mask za plese, klobukov
tipa Colima iz palm, comalov (ovalnih posod oz. pladnjev za peko tortilj, mletje kave ipd.) iz
blata ali kovine... (Plan Municipal de Desarrollo 2006−2009 in Comala, 2008).
Po pomembnosti izstopa lesna obrtna skupnost "Artesanías Pueblo Blanco", ki izdeluje
znamenito leseno pohištvo, velikokrat okrašeno z oljnimi slikami (Comala, 2008).
2.2.4.3 TERCIARNI SEKTOR
Zaradi velikih trgovskih kompleksov v bližnji prestolnici Colimi je v Comalski regiji le nekaj
trgovin z živili na drobno, ki so razpršene po regiji. Obstaja tudi nekaj trgovin z gradbenim
materialom, pohištvom, domačimi obrtnimi izdelki, železnin ipd. (Plan Municipal de
Desarrollo 2006−2009).
V razvojnem načrtu Comalske občine so izpostavljeni naslednji gospodarski cilji:
- spodbujanje ustanavljanja manjših družinskih ali skupinskih podjetij s financiranjem
preko nacionalnih, državnih in občinskih skladov;
- pospešiti razvoj trgovskega centra za prodajo tipičnih regionalnih obrtnih izdelkov,
izvajanje izobraževalnih tečajev, seminarjev ali delavnic za zainteresirane poslovneže
z namenom izboljšave kakovosti ponudbe (Plan Municipal de Desarrollo 2006−2009).
2.2.4.4. TURIZEM
Občina Comala predstavlja pomemben del v razvoju turistične panoge v ZD Colima. Zaradi
ugodnih klimatskih pogojev, slikovite biotske in pokrajinske pestrosti ter kulturnozgodovinske dediščine je postala turistično zanimiva na nacionalnem in tudi mednarodnem
nivoju (Plan Municipal de Desarrollo 2006-2009).
Leta 1988 je bila Comala razglašena za območje zgodovinskih spomenikov »Zona de
Monumentos Históricos«. Leta 2002 so jo vključili tudi v nacionalni program Sekretariata za
turizem “Pueblos Mágicos de México”, s katerim želijo pospešiti in povečati turizem celotne
Comalske občine z uvajanjem raznolike ponudbe in novih alternativnih vej, kot sta npr.
ekoturizem in podeželski (kmečki) turizem. Hkrati pa želi Comala ohraniti svojo identiteto in
dediščino, ki prispevata k razvoju turizma (Comala, el pueblo blanco de América, 2008 in
Plan Municipal de Desarrollo 2006−2009).
V Comalski regiji je bilo konec leta 2004 53 namestitvenih sob za turiste. Prevladovali so t.i.
»hostali«. Gre za namestitev turistov v družinski hiši, ob kateri sobodajalci s turizmom
združujejo svoj način življenja, kulturo in tradicijo (INEGI, Anuario Estadístico del Estado de
Colima, 2005).
46
Različne oblike turizma, predvsem pa tiste, ki temeljijo na naravni dediščini, postajajo
pomembne za številne samozaposlitvene možnosti. V Comalski regiji želijo s podeželskim
turizmom povečati gospodarsko rast in izboljšati dohodek domačih prebivalcev.
Glavni cilji regionalnega plana 2006-2009 na področju turizma so:
- utrditi turistično dejavnost kot alternativo za trajnostni razvoj celotne občine,
- reaktivirati program “Comala Pueblo Mágico”,
- vzpodbujati razvoj obstoječih ponudnikov turistične dejavnosti,
- izkoristiti naravno in kulturno dediščino območja s spodbujanjem projektov
ekoturizma in podeželskega turizma (Plan Municipal de Desarrollo 2006-2009).
TURISTIČNE ZANIMIVOSTI KRAJA COMALA
Comala je mestiški kraj, v katerem se zlivajo značilnosti predhispanskih indijanskih kultur in
španske kolonialne kulture.
Zaradi značilnih hiš z belo fasado in rdečo opečnato streho je od konca šestdesetih let znana
tudi pod imenom "Pueblo Blanco de América" (Comala, el pueblo blanco de América, 2008).
V Comali so številne turistične zanimivosti:
- kolonialna infrastruktura s tlakovanimi ozkimi ulicami in tipičnimi hišami;
- na glavnem trgu se nahaja botanični vrt Jardín Principal s starim paviljonom iz
Nemčije, vodnjaki, kovačnico stila Rangel Hidalgo in bronastim kipom mehiškega
pisatelja Juana Rulfa; v okolici vrta lahko najdemo znane »Los Portales«, restavracije,
kjer ob glasbi mariachijev nudijo tipične regionalne pijače in jedi;
- neoklasicistična cerkev iz konca 18. stoletja "La Parroquia de San Miguel Arcángel";
- občinska stavba »Presidencia Municipal« s stolpom in uro;
- kulturni dom »Casa de la Cultura (Comala - Pueblo con historia, Pueblo mágico,
2008).
Sliki 16 in 17: »Los Portales« (levo) in »Plaza Principal« z botaničnim vrtom in cerkvijo
(desno)
Vira: Comala - Pueblo con historia, Pueblo mágico, 2008 in Comala, Colima, 2008
OSTALE TURISTIČNO ZANIMIVE LOKACIJE
Kraj Comala je dobro izhodišče za izlete v ostale turistične lokacije v občini. Poleg kulturne
dediščine postajata vse pomembnejša tudi podeželski (ruralni) turizem in ekoturizem. Naravni
pogoji in zadovoljive cestne povezave omogočajo pohodništvo in alpinizem, predvsem na
območju Cerro Grande in v predgorju vulkana Fuego de Colima (Comala - Pueblo con
historia, Pueblo mágico, 2008).
47
V kraju Suchitlán se ohranja bogata tradicija. Znan je po svojih maskah, košarski obrti,
tipičnih jedeh in poganskih praznovanjih s plesi in romanji (Comala - Pueblo con historia,
Pueblo mágico, 2008).
Slika 18: Podeželski turizem - izdelovanje mask
Vir: La Jornada, 2008d
V kraju El Remate, kjer je bila zgrajena prva hidroelektrarna, so postavili preprost muzejski
kompleks s tremi oddelki, ki predstavljajo značilnosti regije: ekološka pot “Camino de
Herradura”, energetski kotiček in oddelek “prve tovarne za električno energijo” (La Jornada,
2008c).
Med razgibanim terenom polnim gozdov in jezerc so posamezni turistični centri. Nudijo
predvsem možnosti za ekoturizem in avanturizem − npr. jezeri La María in Carrizalillos, kraja
Campo Cuatro in Lagunitas na območju Cerro Grande, kjer je naravni rezervat biosfere…
(Comala - Pueblo con historia, Pueblo mágico, 2008).
Sliki 19 in 20: Razgledišče blizu kraja Campo Cuatro (levo) in Sierra Manantlán (desno)
Vir: La Jornada, 2008b
48
V vasi Nogueras je kulturno zanimiva nekdanja hacienda sladkornega trsa »Ex hacienda
Nogueras«, kjer so v 17. stoletju izdelovali alkohol. Zgradbe iz tega obdobja, kot npr. ostanki
kapele in del velikega dimnika, tvorijo zanimiv kontrast z novimi objekti in tudi s starimi, ki
jih je prenavljal znani colimski umetnik Alejandro Rangle Hidalgo, kateri je leta 1898 tukaj
ustanovil kulturni center in muzej. V muzeju je razstavljeno tipično originalno pohištvo in
slikarska umetnost. Obsežna je tudi zbirka del predhispanskih umetnosti, ki so jih izdelali
rokodelci te regije. V zaledju haciende se nahaja obsežen ekološki rezervat z veliko živalsko
pestrostjo. V njem je tudi ekobotanični vrt, ki ga gnojijo le s kompostom (Conjunto Cultural:
Ex hacienda Nogueras, 2008).
Ex hacienda de San Antonio iz 19. stoletja se nahaja na severovzhodu regije in je preurejena v
izjemno luksuzen hotel. Lastnik haciende je bil poslovnež nemških korenin Arnoldo Vogel, ki
je gojil nasade kave (Mahakua – Hacienda de San Antonio, 2008).
Sliki 21 in 22: Ex hacienda Nogueras (levo) in Ex hacienda San Antonio (desno)
Vira: Conjunto Cultural - Ex hacienda Nogueras, 2008 in Mahakua – Hacienda de San
Antonio, 2008
49
2.2.5. PROMET
Konec leta 2004 je znašala dolžina cestnega omrežja v Comalski regiji 134,2 km. V regiji ni
nobene ceste primarnega pomena, ki bi služila transportu na dolge razdalje. Cest
sekundarnega pomena, katerih glavni namen je dostop do primarnih cest, je bilo 35,4 km.
64,8 km je bilo podeželskih utrjenih cest, 34 km pa izboljšanih kamnitih ali zemeljskih
kolovozov (INEGI, Anuario Estadístico del Estado de Colima, 2005).
Karta 21: Cestno omrežje v Comalski regiji
Vir: INEGI, 2008f
Avtor: Vesna Taljat
Na zgornji karti so prikazane ceste v regiji glede na vrsto cestišča.
Izstopa 6,5 kilometrska štiripasovnica z vmesnim ločilnim pasom in električno razsvetljavo,
ki povezuje občinsko prestolnico Comalo s krajem Villa de Álvarez v sosednji občini.
Pomembna občinska dvopasovna cesta od Comale do turistične točke San Antonio povezuje
kraje Suchitlán, Cofradia de Suchitlán, La Nogalera; povezava se proti severu nadaljuje v
sosednjo ZD Jalisco. Na to cesto se z vzhodne strani priključi tudi dvopasovnica CarrizalillosQuesería. Asfaltirana dvopasovnica vodi tudi od Zacualpana proti jugu, kjer se razcepi proti
zahodu v občino Minatitlán, proti jugovzhodu pa v Villa de Álvarez.
Ostale ceste niso asfaltirane ali tlakovane in povezujejo podeželske kraje med sabo ali s
prestolnico in sosednjimi regijami (Enciclopedia de los Municipios de México: Colima Comala, 2008 in INEGI, 2008f ).
50
2.3. VPLIV GEOGRAFSKIH DEJAVNIKOV NA RAZVOJ COMALSKE REGIJE IN
TRENDI TER PRIORITETE RAZVOJA
Posamezni geografski dejavniki različno vplivajo na razvoj Comalske regije. Lega v tropskem
pasu na geografski širini 19° in bližina morja pogojujeta prevladujoče toplo zmerno vlažno
podnebje s poletnim deževnim obdobjem. V višjih predelih na Z in SV podnebje prehaja v
zmerno toplo. Z nadmorsko višino se spreminjajo tudi vegetacija, kmetijstvo in poselitev.
Podnebje je pomemben dejavnik pri razvoju kmetijstva, ki je v Comalski regiji
najpomembnejša gospodarska panoga. Relief je dodaten dejavnik, ki vpliva na izbor gojenih
kultur in vrsto živinoreje. Poljedelstvo se je razvilo predvsem v nižjih nadmorskih višinah v
osrednjem in južnem delu regije, kjer imajo pomembno vlogo tudi namakalni sistemi (v
sušnem obdobju). Gojijo predvsem koruzo, sorgo, travnike in pašnike, kavo, sladkorni trs ter
različno tropsko sadje in zelenjavo. Ozemlje Comalske regije je primerno tudi za živinorejo.
Prevladujejo govedoreja, prašičereja in perutninarstvo. V višjih predelih se je razvila
kozjereja. Gozdarstvo se je razvilo na območju gorovja Cerro Grande in v predgorju vulkana
Fuego de Colima. Les je pomemben vir za razvoj pohištvene obrti in delovanje posameznih
podjetij (žag). Rastlinska in živalska biodiverziteta imata ekonomsko in ekološko vrednost.
Ugodno podnebje ter raznolika in slikovita pokrajina, ki nudi vrsto aktivnosti, prispevajo k
razvoju turizma, predvsem ekoturizma in podeželskega turizma, ki se v Comalski regiji vse
bolj razvijata. Vodovje je velikega pomena za prebivalstvo ter floro in favno. V Comali
vodovje služi za oskrbo s pitno vodo ter za zahteve kmetijstva (namakanje, napajanje živine).
Jezera so turistično zelo privlačna, v nekaterih pa je razvito tudi ribištvo. Geografska lega ima
vpliv tudi na geološko zgradbo in tektoniko. Na območju Comalske regije poteka mehiški
neovulkanski pas, ki je posledica tektonskih premikov. Aktivni vulkanizem in potresna
dejavnost v občini nekaj vsakdanjega. Narejene imajo načrte ravnanja v primeru večjega
izbruha ali eksplozije, določeni sta tudi območji večje in manjše ogroženosti. Vulkan Fuego
de Colima pa ima v občini tudi drugačno vrednost. V času obstoja (okrog 5 milijonov let) je
temeljito spremenil velik del pokrajine in ji dal svoj pečat. Iz predornin in razkritih globočnin
so se razvile rodovitne vulkanske prsti, ki so pomembne za rast vegetacije in kmetijstvo.
Vulkan je vplival tudi na razvoj turizma, priljubljena sta pohodništvo ter alpinizem do
neposredne bližine vulkana. Posamezna jezerca, ki imajo pomembno turistično vlogo, so
nastala zaradi tektonskega preoblikovanja in vulkanske aktivnosti.
Zgodovinske razmere in dogodki so prav tako vplivali na nadaljnji razvoj Comalske regije.
Mešanje in sobivanje indijanske kulture s špansko je v regiji prisotno že od časa kolonizacije.
Indijanci v razvoju prispevajo svoja tradicionalna znanja, obrede in način življenja, Španci pa
so prinesli predvsem nov jezik, religijo in lastno kulturo, kar se kaže v videzu pokrajine (npr.
arhitektura) in v drugačnem načinu življenja. V regiji je še vedno prisoten ejidalni kmetijski
sistem. Ejide so poznali že Azteki. Gre za državno zemljo v komunalni (skupni) lasti nekega
kraja oz. območja. Oblast jih je ponovno uvedla v 20. letih prejšnjega stoletja z ukinitvijo
encomiend, saj je želela povečati produktivnost in uveljaviti socialno bolj pravičen sistem.
Danes po mnenju mnogih poznavalcev ejidalna posest kmetijstva zavira njegovo
produktivnost in razvoj. Zgodovinske in politične razmere v prvi polovici 20. stoletja
(revolucija leta 1910 in nato vojna cristerosov) so povzročile razpad mnogih kmetijskih
dejavnosti in posledično odseljevanje manjših kmetov in delavcev, ki so ostali brez zemlje,
večinoma v ZDA. Danes je prisoten povraten trend migracij, saj se bivši izseljenci oz. njihovi
potomci iz ZDA vračajo nazaj v zahodno Mehiko, tudi v ruralna območja Comalske regije.
Visok naravni prirastek povzroča rast prebivalstva, kar zahteva širjenje poselitve. Največ se
širi prav občinska prestolnica Comala. Na drugi strani se razvija tudi podeželje, ki potrebuje
ustrezno prometno infrastrukturo ter dostop do izobrazbe ter drugih storitev kakovostnega
življenja (socialna varnost, elektrika, kanalizacija, pitna voda ipd). Občina tako spodbuja
51
družinski ali skupinski turizem ter podjetništvo v vseh območjih regije, kar bi prineslo
nadaljnji razvoj, manjšo nezaposlenost ter boljše življenjske razmere. Razpršenost naselij in
podeželska struktura okolja imata v razvoju regije tako prednosti kot slabosti. Med prednosti
gotovo sodi ohranjanje ljudske tradicije in naravnega okolja, ki imata tudi ekonomsko vlogo
(gozdarstvo, ekoturizem in podeželski turizem, zavarovana območja, kmetijstvo…). Po drugi
strani pa podeželske regije zaostajajo v razvoju. Težja je izgradnja infrastrukture in sodobnih
prometnih povezav. Terciarni gospodarski sektor je slabo razvit, saj večina trgovanj in javnih
storitev poteka v bližnji državni prestolnici Colimi.
TRENDI RAZVOJA IN PRIORITETE RAZVOJNEGA PLANA V COMALSKI REGIJI
-
Rast števila prebivalstva in širitev »urbanega« okolja (Comala).
Obnoviti je potrebno urbani plan iz leta 1997, ki se ni izvajal.
Skrb za revne skupine prebivalstva.
Skrb za kvalitetne in učinkovite javne storitve ter varnost občanov.
Ohranjanje indijanskih naselij, kulture in tradicije ter socialna pomoč ogroženim.
Velika nepismenost (6,6 %), slaba izobrazbena struktura prebivalstva, večina ima le
osnovno izobrazbo. Želja po izboljšanju stanja: projekti, tečaji, finančne podpore in
spodbude.
- Pripraviti je potrebno plan usposabljanja delavcev in izboljšati delovne razmere.
- Rešitev problema oskrbe s pitno vodo v kraju Comala v času najnižjega vodostaja.
- Nadaljnje vlaganje v kmetijstvo in živinorejo. Povečanje produktivnosti, izboljšava
mehanizacije in tehnoloških postopkov, boljše ali nove kulture, povečanje in
izboljšava namakalnih sistemov.
- Spodbujanje in razvoj turizma, predvsem ekoturizma in podeželskega turizma.
Ustanavljanje turističnih podjetij, gradnja infrastrukture in promocija.
- Ohranitev in spodbuditev razvoja tradicionalne obrti (pohištvo, razni lesni izdelki,
maske, košare ipd.) ter hkrati krepitev proizvodne in trgovinske dejavnosti.
- Spodbuditi in podpirati je treba ustanovitve, širitve in oživitve družinskih ali
skupinskih podjetij v občini.
- Vzdrževanje zavarovanih območij in oživitev programa Comala »Pueblo Mágico«.
- Koordinirati je treba konkretna dejanja z državno in federalno (nacionalno) vlado za
pridobitev večjih sredstev za javna dela v občini.
- V občinski plan je potrebno vključiti programe in projekte, ki jih predlagajo občani in
občinski svet.
(Plan Municipal de Desarrollo 2006−2009).
Vse aktivnosti morajo težiti k izboljšanju življenjskega standarda in kakovosti prebivalstva na
celotnem ozemlju občine z namenom, da se doseže celostni razvoj prebivalstva (Plan
Municipal de Desarrollo 2006−2009).
52
3. LITERARNI VIDIK COMALE V ROMANU »PEDRO PÁRAMO« JUANA RULFA
3.1. JUAN RULFO – ŽIVLJENJEPIS
Juan Rulfo se je rodil 16. maja 19173 v družinski hiši v Apulcu v mehiški zvezni državi
Jalisco, njegovo rojstvo pa je bilo registrirano v mestu Sayula. V družini so bili bogati
veleposestniki, vendar so v času mehiške revolucije izgubili svojo zemljo. Kmalu se je
družina preselila v San Gabriel, kjer se je Juan Rulfo že zelo mlad seznanil z literaturo v
zasebni knjižnici nekega duhovnika. Ker sta mu do desetega leta starosti umrla oče in mati, so
ga sorodniki poslali v internat v Guadalajaro, glavno mesto zvezne države Jalisco. Ker zaradi
stavke ni mogel obiskovati univerze v Guadalajari, se je preseli v Ciudad de México, vendar
mu na tamkajšnji nacionalni univerzi niso priznali opravljenih študijskih obveznosti. Zato se
je odločil obiskovati predavanja na fakulteti za filozofske in jezikoslovne vede - Faculdad de
filosofía y letras, kjer je kmalu pridobil obsežno znanje o mehiški literarni zgodovini,
antropologiji ter geografiji, kar se močno odraža v njegovih literarnih delih (Sobre la vida de
Juan Rulfo, 2007).
Slike 23-25: Juan Rulfo
Slika 1: Juan Rulfo.
Vir: Sobre la vida de Juan Rulfo, 2007
Po letu 1930 je Juan Rulfo veliko potoval po Mehiki. Služboval je v Guadalajari in v Ciudad
de Méxicu. Leta 1935 je začel delati v Uradu za priseljevanje ter začel objavljati svoje članke
v raznih publikacijah. Deloval je tudi na področju prodaje in oglaševanja ter na televiziji. Med
leti 1945 in 1951 je objavil večino svojih zgodb v revijah América in Pan. Leta 1948 se je
poročil s Claro Aparicio, s katero je imel štiri otroke. Leto kasneje so bila v reviji América
prvič objavljena njegova fotografska dela (Žnidaršič, 1998, str.6−7; Sobre la vida de Juan
Rulfo, 2007).
Leta 1952 je združenje mehiških pisateljev »el Centro Mexicano de Escritores«, ki ga je
ustanovila Američanka Margaret Shedd, J. Rulfu podarilo prvo od dveh zaporednih štipendij.
J. Rulfo je tako naslednje leto objavil svojo prvo knjigo z naslovom El llano en llamas, v
kateri je združil 7 že objavljenih kratkih zgodb ter 8 novih, kasneje pa je dodal še dve. Leta
1955 pa je izšla njegova druga knjiga – krajši roman z naslovom Pedro Páramo. Po izidu
omenjenih del se je literarni sloves Juana Rulfa samo še stopnjeval in kmalu je postal eden
najbolj prepoznavnih mehiških pisateljev doma in v tujini. Rulfa in njegovo delo so zelo
3
V mnogih virih se za letnico rojstva Juana Rulfa navaja leto 1918, npr. v slovenski izdaji knjige Pedro
Páramo iz leta 1970 – Cankarjeva založba, v diplomskem delu Mojce Saje: El tema de soledad en la
prosa de Juan Rulfo, v diplomskem delu Špele Šubic: Macondo y Comala, v diplomskem delu Mojce
Žnidaršič: El tríptico rulfiano, v diplomskem delu Janje Buda: El realismo mágico en la obra de Dinno
Buzzati Il deserto dei Tartari y en la obra de Juan Rulfo Pedro Páramo.
53
spoštovali številni znani literati kot npr. Carlos Fuentes, Jorge Luis Borges, Gabriel García
Márquez, Günter Grass, Susan Sontag, Elias Canetti, Enrique Vila-Matas ter mnogi drugi.
Njegovi deli sta bili prevedeni v številne jezike in imata še danes veliko bralcev s celega sveta
(Sobre la vida de Juan Rulfo, 2007).
Zadnji dve desetletji življenja je J. Rulfo posvetil delovanju na Nacionalnem Inštitutu
Instituto Nacional Indigenista de México, kjer je bil odgovoren za izid ene izmed
najpomembnejših zbirk o mehiški antropologiji. Ker je bil J. Rulfo dobro podučen v
zgodovini, geografiji in antropologiji, je prav s tem delom lahko izkazal svoje dolgoletno
vlaganje v tovrstno znanje (Sobre la vida de Juan Rulfo, 2007).
J. Rulfo se je ukvarjal tudi s fotografijo ter deloval na področju kinematografije. Leta 1980 je
izšlo novo Rulfovo delo El gallo de oro y otros textos para cine, ki vsebuje tri filmske
scenarije. Nekateri kritiki, predvsem Heber Raviolo, so mnenja, da bi omenjeno delo lahko
pripisali zvrsti kratkega romana in ne filmskemu scenariju (Žnidaršič, 1998, str.7).
Leta 1970 je Juan Rulfo prejel literarno nagrado Premio Nacional de Literatura. Kasneje je
postal tudi član mehiške akademije Academia Mexicana de la Lengua in leta 1983 v Španiji
prejel nagrado Premio Príncipe de Asturias (Žnidaršič, 1998, str.8).
Umrl je januarja 1986 v Ciudad de Mexicu (Sobre la vida de Juan Rulfo, 2007).
54
3.2. ZGODOVINSKI IN KULTURNI KONTEKST LITERARNEGA OBDOBJA, V
KATEREM JE USTVARJAL JUAN RULFO
Na ustvarjanje Juana Rulfa sta najbolj vplivala dva pomembna dogodka mehiške zgodovine,
ki sta zaznamovala njegov čas. To sta mehiška revolucija (1910−1920)4 in kasneje vojna
cristerosov (1926−1929)5. Omenjeni zgodovinski dejstvi sta v delih prisotni na dva različna
načina: lahko predstavljata prizorišče dogajanja ali pa se odražata v življenju oseb, katerega
tudi močno zaznamujeta.
Rulfo je bil priča nasilju, družinskim tragedijam in številnim maščevanjem, kar je v njem
vzbudilo negativen odnos do revolucije, v kateri so prevladovali predvsem osebni interesi
voditeljev. V omenjenih okoliščinah je Rulfo izoblikoval stališče, ki ga izraža v svojih
literarnih delih skozi videnje podeželskega človeka. Preprost človek se v življenju sooči s
kruto realnostjo, ki mu ne nudi nikakršne možnosti, da bi spremenil svojo usodo. Vse to je pri
avtorju pustilo ogromen pečat, Rulfova proza pa tematsko izhaja iz neuspešne revolucije, ki je
pretresla celotno Mehiko in katere posledice so prisotne še v sedanjem času (Šubic, 2000,
str.11).
Med dvajsetimi in štiridesetimi leti 20. stoletja se je v mnogih latinskoameriških državah v
leposlovju uveljavil regionalizem6, za katerega je značilno poudarjanje pokrajinskih
značilnosti neke regije. Za regionalistični roman je bilo pomembno, da je prikazoval realno
stanje določene regije, in še pomembneje, predstavo ljudi o tej regiji. Roman tako ni imel
samo estetskega pomena, temveč predvsem ideološkega, saj je s svojo socialno-politično
tematiko in kritiko seznanjal ljudi in skušal doseči izboljšanje obstoječih razmer.
Regionalistični romani so bili v družbi dobro sprejeti, tako s strani tistih, katerim so bili
namenjeni, kot tistih, na katere so želeli vplivati. Ker se je v romanih odražala želja po
socialnih in političnih spremembah, so bile izdaje del množične, njihovi avtorji pa so postali
javne, prepoznavne osebnosti. Slava omenjenih romanov ni trajala dolgo, saj so kmalu padli v
pozabo, v današnjih časih pa jih berejo predvsem univerzitetni izobraženci.
Kljub vsemu pa so imeli ti romani velik vpliv na poznejše literarno ustvarjanje. Od petdesetih
letih 20. stoletja naprej je veliko literarnih del izhajalo iz regionalizma; bodisi so sledili
njihovim smernicam bodisi so jim nasprotovali.
Značilnosti regionalističnih del, z njihovimi več kot samo literarni cilji, realizmom ter zvestim
odražanjem kulturnih in jezikovnih značilnosti določene pokrajine, so se nekje ohranile kot
take, drugje pa so se modificirale z uporabo novih tehnik. Med omenjenimi tehnikami bi
lahko izpostavili notranji dialog, tok zavesti, kronološko in časovno razdrobljenost, tematski
zaplet… Vse to je novim literarnim delom dalo pridih novosti in drugačnosti (Saje, 1996, str.
4−5).
4
Nezadovoljstvo z nedemokratičnim režimom, ki ga je vodil Porfirio Diaz, je leta 1910 vodilo do
mehiške revolucije. Revolucionarne sile so porazile zvezno vojsko, zaradi notranjih trenj pa je država
ostala nemirna še več kot dvajset let. Po koncu revolucije je institucionalna revolucionarna stranka
(PRI) ostala na oblasti vse do konca 20. stoletja (Mehika, 2007).
5
Originalno: La guerra Cristera, La guerra de los Cristeros ali Cristiada. V Mehiki je prišlo med leti
1926 in 1929 do oboroženih sporov med vlado Plutarca Elíasa Callesa in združeno vojsko laikov,
duhovnikov in katoliških vernikov, ki so utrpeli politično in zakonodajno omejevanje avtonomije
katoliške cerkve (Guerra Cristera, 2007).
6
Originalno: regionalismo ali novela de la tierra.
55
Literarna dela Juana Rulfa nekateri smatrajo za regionalistična. Predstavljala naj bi vrhunec
omenjene literarne smeri, v njih pa lahko zaznamo teme, ki so bile značilne že za
revolucionarni roman7.
Po drugi strani pa se mehiško pripovedništvo v letih 1940−1950 bistveno razlikuje od tistega,
ki je nastajalo takoj po mehiški revoluciji, kar še posebno velja za dela Juana Rulfa. Novejša
dela vsebujejo preveč radikalnih inovaciji, da bi jih lahko uvrščali k tipičnemu regionalizmu,
čeprav se tematika regionalističnih in poznejših tendenc bistveno ne razlikuje (Saje, 1996, str.
5).
V regionalizmu so se pojavljale tudi modernistične ideje, s katerimi so skušali osvestiti in
izobraziti ljudstvo. V Latinski Ameriki se je regionalizem povezoval z realizmom in
modernizmom, medtem ko se je v Evropi modernizem pojavil kot »reakcija« na realizem. V
okviru regionalizma se je v Latinski Ameriki ustvarjala proza, ki je bila hkrati realistična in
modernistična in je tako premostila nasprotujoče ideje obeh tendenc. Kar je bilo v evropski
literaturi neresnično8 in v nasprotju z realizmom 19. stoletja, je bilo za Latinsko Ameriko
vsakdanjost, ki je združevala dva svetova: resničnega in magičnega (Saje, 1996, str. 6).
Rulfova proza pripada neoregionalizmu. Zanjo je značilno, da odpravi za regionalizem
značilno lingvistično hierarhijo. Ta je ločevala kultni jezik pripovedovalca, ki ga je
predstavljal protagonist, ter ljudski narečni jezik, ki so ga govorile lokalne osebe.
Novi roman presega ideje regionalističnega romana, saj poleg osnovnega namena skuša
utemeljiti tudi samega sebe - kot literarno zvrst. Ena izmed pomembnih značilnosti novega
romana, kamor uvrščamo tudi Rulfove romane, je zavesten izbor jezika, s katerim potrjuje
njegov izvor. Druga pomembna značilnost novega romana pa je uporaba novih,
nekonvencionalnih pripovedovalnih tehnik za izražanje starih, ukoreninjenih tem v mehiški
literaturi, ki so tesno povezane z obstoječimi političnimi razmerami (Saje, 1996, str. 6).
Nova proza skuša razodeti tako imenovano »bistvo kulture«, v tem primeru mehiške. S
posebnimi pripovedovalnimi tehnikami, ki spreminjajo realnost v kompleks čustev in
subjektivnosti, poudarjajo osnovni smisel človeštva. Pomembnost kulturnih značilnosti je
presegla omejitvene norme realističnega romana, ki so zahtevale enoten čas in kraj dogajanja,
Pedro Páramo pa je izrazit primer kršitve omenjenih norm.
V novem romanu so se zapostavljale razlike nacionalnih in internacionalnih idej. S pomočjo
izrazito svetovljanskih pripovedovalnih strategij so bile v ospredju celovite mehiške teme
(Saje, 1996, str. 6).
7
Originalno: novela de la revolución.
8
Originalno: lo irreal.
56
3.3. MAGIČNI REALIZEM
Roman Pedro Páramo pripada literarni smeri magičnega realizma.
3.3.1. IZVOR MAGIČNEGA REALIZMA V LATINSKI AMERIKI
Izraz »magični realizem« se je najprej uveljavil v evropskem slikarstvu. Leta 1925 ga je
uvedel nemški kritik Franz Roh in z njim poimenoval ustvarjanje skupine postekspresionističnih slikarjev. Kasneje so ta termin na področju upodabljajoče umetnosti
nadomestili z izrazom »nova stvarnost«, izraz »magični realizem« pa je posvojila literatura in
z njim poimenovala nove smernice hispanoameriškega pripovedništva med leti 1950 in 1970.
Magični realizem lahko definirata stilistična skrbnost in prikazovanje naravnega in
vsakdanjega na nerealen in čuden način. Po besedah Luisa Leala »čas obstaja v neke vrste
brezčanem toku, nerealno pa se pojavlja kot del realnosti«. Pisatelj se sooča z realnostjo,
katero skuša objasniti, ter odkriva misterioznost v vsakdanjih stvareh, v življenju in v
človeških dejanjih (Moreno, 2000).
Magični realizem deloma izhaja iz evropskega nadrealizma9. Med leti 1920 in 1930 so mnogi
latinsko-ameriški pisatelji in umetniki potovali v Evropo, da bi se seznanili s tem gibanjem.
Kasneje so ugotovili, da je »drugačna realnost«10, katero so evropski umetniki iskali v sanjah
in podzavestnih stanjih, v Latinski Ameriki pravzaprav del vsakdana in se nahaja v njihovi
kulturi in pokrajini (Moreno, 2000).
Eden prvih pisateljev, ki so prenesli prvine nadrealizma v Latinsko Ameriko, je bil Kubanec
Alejo Carpentier. Ker pa se je hotel distancirati od nadrealizma, je v literaturo vpeljal nov
pojem »čudovite realnosti«11, ki je edinstveno latinskoameriška.
Carpentierova definicija je le deloma povezana z evropskim gibanjem, popolnoma pa se
razlikuje, kadar gre za naravo in izvor »čudovitega«. Carpentier meni, da so nadrealistične
tehnike napačne zaradi izumetničenosti »čudovitega«. Zato se pisatelj oddalji od nadrealizma
in se osredotoči na latinskoameriško realnost (Moreno, 2000).
Pisci magičnega realizma pa so se temu navkljub posluževali pripovednih tehnik nadrealizma
– sanje, podzavest, intuicija, saj so jim le-te omogočale prestopanje meje med realnostjo in
nerealnostjo (Buda, 2005, str. 6).
Življenjske razmere v Latinski Ameriki, tropska narava in zgodovina povezana z ljudskimi
verovanji so prispevali k nastanku proze, ki je zaznamovala celotno skupino pisateljev, kateri
so skušali preroditi pripovedni jezik (Šubic, 2000, str.6).
Alejo Carpentier je bil zaslužen tudi za kasnejšo svetovno prepoznavnost skupine latinskoameriških pisateljev.
Ta skupina latinskoameriških romanopiscev magičnega realizma je doživela velik uspeh tudi
v Evropi. Kritiki govorijo o t.i. »hispanoameriškem boomu« oziroma »novi latinsko-ameriški
literaturi«, ki se je začela po letu 1960 s številnimi mladimi pisci. Med njimi še posebno
9
Nadrealizem ali surrealizem: umetnostna smer v prvi polovici 20. stoletja, ki teži k preseganju
resničnega in logično-razumskega s pomočjo vizij, halucinacij in nehotnih asociacij (SSKJ).
10
Originalno: »la otra realidad« ali »realidad extraña«.
11
Originalno: »lo real maravilloso«
57
izstopajo: Alejo Carpentier, Miguel Angel Asturias, Jorge Luis Borges, Julio Cortázar, José
Lezama Lima, Juan Carlos Onetti, Juan Rulfo, Ernesto Sábato, Gabriel García Márquez,
Mario Vargas Llosa, Carlos Fuentes, Guillermo Cabrera Infante... (Šubic, 2000, str.6).
3.3.2. ZNAČILNOSTI MAGIČNEGA REALIZMA
Ángel Flores je med prvimi skušala opredeliti magični realizem v latinskoameriški literaturi.
Poleg definicije je označila tudi nekatere značilnosti obdobja. V 60. letih 20. stoletja so
magično še vedno povezovali s fantastičnim in tako je bil po mnenju A. Flores magični
realizem zavračanje realizma preko združitve realnosti in fantastičnosti. Posebno pozornost so
namenjali tudi stilu pisanja (LLarena, 1997).
Poznejši kritiki so menili, da literatura magičnega realizma ni povezana s fantastično
literaturo, ker si ne izmišlja novih svetov ter neverjetnih bitij in ne ustvarja nelogičnih situacij.
Umetnost magičnega realizma je dognati magijo v realnem in vsakdanjem življenju. Umetniki
te smeri so želeli prikazati navadne in vsakdanje pojave skozi magično perspektivo; želeli so
preobraziti normalno v nenavadno, realno v nerealno. Skušali so odkriti nenavadnosti in
misterioznosti človeškega življenja (Bautista, 1991, str.20).
Z razlikovanjem med fantastičnim in magičnim sta se ukvarjala tudi Enrique Anderson Imbert
in Tzevetan Todorov. Za Todorova je fantastika le negotovost bralca pred močjo
nadnaravnega, ki se kaže v ambientu, podobnemu realnosti. Kadar pa ta negotovost izgine in
nadnaravno dobi logično razlago, se bivša fantastičnost spremeni v nenavadno12, v čudovito13
(Bautista, 1991, str.20).
Realnost živi istočasno z magičnostjo in s fantastičnostjo, katero mora pisatelj predstaviti na
razumljiv način, da jo lahko bralec dojame s pomočjo racionalizacije, logike, verjetnosti in
verodostojnosti. Z drugimi besedami povedano, se pri magičnem realizmu »čudovito« vključi
v zaznavo realnosti, brez da bi jo spreminjala. Magični učinki se dosežejo z jukstapozicijo14
realističnih prizorov in detajlov ter magičnih in čudežnih situacij (Buda, 2005, str. 3).
Pisec magičnega realizma upodablja nadnaravni svet, brez da bi se oddaljil od naravnosti,
realnost pa predstavi, kot bi bila magična. Posamezni avtorji tega obdobja imajo pri stilu
pisanja le malo skupnega (Buda, 2005, str. 3).
Magični realizem se pogosto povezuje z mitično literaturo, katera v takratnem pripovedništvu
Latinske Amerike pripomore k obujanju specifične kulturne preteklosti. Opisuje nam kulturne
posebnosti, katere v Evropi niso znane.
Mitična literatura ponuja novo vizijo ter olajša razodetje povezave med realnostjo in
magičnostjo.
Mitologija je izčrpen vir za mnoge tematike (Buda, 2005, str. 4).
12
Originalno: »lo extraño«
13
Originalno: »lo maravilloso«.
14
Jukstapozicija: razvrstitev, položaj, pri katerem so stvari druga poleg druge (SSKJ).
58
Alejo Carpentier je v prologu svojega romana »Kraljestvo tega sveta«15, ki je izšel leta 1949
napisal, da je ravno mešanica verovanj in ljudstev tako različnih in množičnih kultur
pripomogla k temu, da je Latinska Amerika dežela »čudovitega«. Ohranila je mnoge mite, ki
jih spremljajo magične himne, katere se še vedno uporabljajo pri raznih obredih.
Za Carpentiera je bila magija alternativa realnosti, »čudovitost« pa rezultat »nenavadnega
razsvetljenja16«. Glavna elementa magičnega realizma sta bila po njegovo vera in
»čudovitost«: da se nek čudež zgodi, je treba imeti vero v njegovo realizacijo in sprejeti
nenavadne dogodke kot navadne, vsakdanje in naravne. In ker so Latinoameričani verjeli v
nadnaravno in v mitologijo, magičnost pri njih, za razliko od evropskih kultur, ni prinesla
nikakršne nenavadne reakcije (Buda, 2005, str. 5).
Čeprav se pojma »čudovita realnost« in »magični realizem« v mnogih vidikih prepletata, se
njuni definiciji po mnenjih nekaterih avtorjev razlikujeta.
Na eni strani imamo »čudovito realnost«, ki je značilna za Latinsko Ameriko in je odraz njene
specifične kulture z verovanji indijanskih in afriških ljudstev. Nima mednarodne vrednosti,
saj je latinskoameriško realnost nemogoče prestaviti v Evropski naravni in kulturni prostor.
Posebni dogodki, mestiške kulture in magična narava so preveč svojevrstni, da bi se lahko
asimilirali v evropsko življenje.
Po drugi strani pa je »magični realizem« mednarodna tendenca, ki se uveljavi tako v
slikarstvu kot tudi v literaturi. Dogodki se vrstijo v realnem svetu, v katerem se nenadno
zgodi nekaj neverjetnega.
Jezik je pri »magičnem realizmu« jasen in preprost, pri »čudoviti realnosti« pa je bolj
kompleksen in okrašen (Buda, 2005, str. 5−6).
Osnovni postopek pri magičnem realizmu je, da se logičnemu, racionalnemu svetu dodaja
pridih druge dimenzije, ki ne more biti pojasnjena razumsko: to je svet mitov in legend. V
tekstu sta prisotna tako racionalni kot neracionalni nivo, ki se med seboj dopolnjujeta, brez da
bi avtor temu posvečal posebno pozornost. Bralcu je tako prepuščeno, ali sprejme paralelna
svetova, ki sta predstavljena kot naravna in do enake mere opravičljiva (Šubic, 2000, str.
6−7).
Na semantičnem nivoju lahko bralec razlikuje med dvema nasprotujočima si poloma
(racionalni in neracionalni), vendar sprejme nov svet, v katerem se meje med realnim in
magičnim izbrišejo. Nadnaravni ali magični dogodki so vpeljani z realističnimi opisi in
premišljenim stilom, ki teži k preprostosti, natančnosti in jasnosti. Avtorji v svojih delih
pogosto kršijo koncepta časovne kronologije in prostorske objektivnosti. (Šubic, 2000, str. 7)
V literarnih delih magičnega realizma se uveljavi stilistično sredstvo brezčasnosti, ki ustvarja
magično atmosfero. Čas v teh delih ne poteka linearno. Včasih avtor uporablja časovne
preskoke, drugič nejasno oz. pomanjkljivo podaja informacije o času dogajanja ali pa se
poslužuje drugih postopkov, vedno pa imajo prednostno vlogo dejanja oseb.
Avtor torej svobodno niza dogodke v svojem delu glede na to, kakšen učinek želi ustvariti v
zgodbi in neodvisno od zunanjega časovnega zaporedja (Buda, 2005, str. 5−6).
15
Originalno: »El reino de este mundo«.
16
Originalno: »una iluminación inhabitual«.
59
Iz številnih študijev in kritik lahko izluščimo glavne značilnosti magičnega realizma:
1. Introspekcija17
2. Realnost kot osnova
3. Odkritje notranje magije
4. Druga realnost (v kateri se združujeta realnost in skrivnostnost)
5. Izražanje magičnega sveta
6. Preobrazba vsakdanjega v nerealnost
7. Nerealno kot del realnosti
8. Brezčasnost
9. »Čudovitost« v realnosti
10. Logično, razumsko predstavljanje
11. Miti kolektivne podzavesti
12. Vera
13. Povezava med kritiko in domišljijo
14. Fenomenalno prikazovanje realnosti
15. Ambient
16. Nenavadne situacije in objekti
17. Jukstapozicija realističnih podob in magičnih situacij
18. Jasno pripovedovanje
(Buda, 2005, str. 7).
17
Introspekcija: književno - opazovanje lastnih čustev, hotenj ali misli, samoopazovanje (SSKJ).
60
3.4. LITERARNI SVET JUANA RULFA TER ZNAČILNOSTI NJEGOVE PROZE
3.4.1. SPLOŠNE ZNAČILNOSTI RULFOVE PROZE
Za ugotavljanje literarnega sporočila avtorja je potrebno preučiti v delih uporabljene tematike
in razkriti njihov pomen na objektivni in simbolni ravni.
Literarni svet Juana Rulfa se ob prvem vtisu pogosto zdi avtonomen, neodvisen od dogajanja
v realnem okolju in času. Vendar ob podrobni analizi ta predpostavka ne drži. Literarni svet,
ki je prisoten v delih pisatelja, je vedno bolj ali manj povezan z realnostjo in predvsem z
osebnimi izkustvi (Saje, 1996, str.11).
V Rulfovih delih so torej prisotne biografske prvine. Predvsem izhajajo iz otroštva in
mladosti, ki sta močno zaznamovali njegovo življenje. V svojih delih omenja in opisuje
krajino regije Jalisco, kjer je preživel svoje otroštvo. Z vpeljevanjem geografskih in
zgodovinski elementov (revolucija in postrevolucionarno obdobje) Rulfo ustvarja
verodostojen ambient, katerega si lahko bralec živo predstavlja (Bozovičar, 2001, str. 6).
V vseh svojih delih, čeprav z različnih vidikov, Rulfo uporablja tematike, ki odražajo vedno
isti literarni svet: svet tesnobnosti, obupa ter osamljenosti. Tematike so v vseh njegovih delih
tako podobne, da bralec ob koncu branja spozna, da je vedno doživljal isti literarni svet –
edinstven, specifičen in zaprt sam vase.
Osebe imajo vedno iste značilnosti, pojavljajo se podobne situacije v podobnem okolju in
vzdušju.
Najbolj pa vse Rulfove kratke zgodbe ter roman Pedro Páramo združuje isti, negativen pogled
na realnost. Življenje se podcenjuje in zaničuje, smrt pa je skupaj z nasiljem del vsakdana.
Včasih osebe smrt dojemajo kot odrešitev, vendar se klub temu po smrti še vedno pritožujejo,
kar se zgodi v roamu Pedro Páramo.
Rulfo nam preko svojih književnih oseb predstavi človeka, ki je obremenjen s tesnobnostjo in
osamljenostjo (Gonzáles Boixo, 1983, str. 36−37).
Rulfove osebe so revni kmetje ali vaščani, ki živijo na robu preživetja. So potrte in otožne ter
zasnovane brez kakršnega koli romantičnega18 idealiziranja. Osebe so umazane in nepismene,
v njihovih dogodivščinah pa ni nikakršne veličastnosti in junaštva. Pogosto so manipulirane
in podrejene naravnim ter družbenim zakonom, na katere nimajo vpliva.
V vseh Rulfovih delih lahko zaznamo eksistencialistične19 poteze in psihološke travme, ki so
povezane z njegovimi fiksacijami20 iz otroštva. Z mnogimi dejanji in prispodobami avtor
18
Romantika: evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost,
čustva, domišljijo; čustveno poudarjena idealizacija stvarnosti (SSKJ).
19
Eksistencializem: filozofska smer, ki trdi, da je eksistenca to, po čemer je človek človek (SSKJ).
Eksistencializem je tudi literarna smer, ki se je razmahnila predvsem v 20. stoletju. Najvidnejša
predstavnika sta Francoza Jean-Paul Sartre (v prvi vrsti filozof, v drugi pisatelj) in Albert Camus (v prvi
vrsti pisatelj, v drugi vrsti filozof). Ukvarja se z vprašanji smisla življenja, obstoja boga in osebne
odgovornosti v sodobnem svetu (http://sl.wikipedia.org/wiki/Eksistencializem).
Za eksistencialistični način razmišljanja je značilno, da ostaja v okviru individualnih človeških odnosov
in se ne ukvarja s problemi objektivnega spoznanja sveta in družbe, zato pa analizira kategorije
ljudske eksistence. Zanje je značilna tragičnost, vendar pa so sestavni del vsakega človeškega bitja.
Sestavine so še: strah, trpljenje, skrb, sumničavost, nelagodje in podobno (Eksistencializem).
20
Fiksacija: kar se je vtisnilo v človekovo zavest oziroma podzavest ali se je ustalilo v obnašanju
(SSKJ).
61
izraža ideje, kot so npr.: iskanje identitete, svet usode in pogube, nasilje, občutje osirotelosti
in osamljenosti ter pomen življenja in smrti v posvečenem in posvetnem svetu (Saje, 1996,
str.11-12).
Značilna zgradba in jezik v prozi Juana Rulfa omogočata bralcu vstop v izgubljen in zmeden
svet, kjer se realnost preobraža v nerealnost, življenje v smrt, ljubezen v brezbrižnost
(Bozovičar, 2001, str. 7).
3.4.2. TEMATSKE ZNAČILNOSTI RULFOVE PROZE
Boixo21 je pri proučevanju tematik v Rulfovi prozi izpostavil 11 glavnih tematskih
aspektov, ki oblikujejo Rulfov literarni svet poln trpljenja.
3.4.2.1. ¿REGIONALIZEM22 ALI UNIVERZALIZEM23?
V Rulfovi prozi lahko najdemo teme z izrazitim univerzalističnim značajem, hkrati pa tudi
posebnosti okolja in krajev, ki obstajajo v zvezni državi Jalisco ali pa so izmišljene in imajo
značilnosti regionalne pokrajine. Tudi osebe s svojim govorom in načinom življenja so
značilno regionalistične. Ta konkretna lokacija pa še ne pomeni, da gre za tipičen
regionalistični roman, ki je želel preostalemu svetu prikazati svoje specifično okolje,
predvsem z uporabo razkošnega jezika in pogovornih izrazov. V nasprotju s tem je Rulfo v
svojih delih realiziral pravo abstrakcijo realnosti in s tem uspel ustvariti svet, ki ima poleg
regionalističnih značilnosti tudi popolnoma univerzalen pomen. Rulfo v svojem literarnem
svetu torej združuje oba aspekta: regionalizem in univerzalizem, čeprav sta si pojma na prvi
pogled nasprotujoča.
Rulfa ne zanima antropološko proučevanje pokrajine, temveč želi abstrahirati dogodke in nam
s tem razkriti bistvo sveta, ki kot tak postane del univerzalnosti (Gonzáles Boixo, 1983, str.
37−38).
3.4.2.2. REVNOST ZEMLJE IN KMETOV
Revna pokrajina je neke vrste ozadje, kjer se razvija pripoved. V skoraj vseh delih je
prikazana kot negostoljubna. Kmetje so podrejeni tako vladajočim slojem kot tudi sovražni
naravi. Človek je brez upanja, žalosten in ne more uteči iz pasivnosti, katera mu onemogoča
boj za boljše zemljišče. Ljudje odhajajo s svojega ozemlja, ne da bi vedeli kam, saj se
poudarja le občutek brezupne situacije brez podajanja možne rešitve.
Revnost ozemlja se smatra za eno glavnih Rulfovih tematik. Z njo je direktno povezana tudi
revščina človeka.
Okolje, v katerem se gibljejo osebe, je torej popolnoma neugodno in sovražno. Da bi taka
realnost prišla še bolj do izraza, se pojavljajo tudi sanjarjenja o drugačni – bogati in plodni
zemlji oz. naravi, ki se je osebe spominjajo iz preteklosti ali pa jo smatrajo za nekaj
nedosegljivega. Prav v Rulfovem romanu je najbolj izrazita dihotomija24 med rajsko
21
Jose Carlos Gonzáles Boixo v monografiji »Claves narrativas de Juan Rulfo«.
22
Regionalizem: v književnosti poudarjanje pokrajinskih značilnosti v leposlovju (SSKJ).
23
Univerzalizem: v filozofiji nazor, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim;
v književnosti vsestranskost, vsebinska polnost, vseobsežnost, vesoljnost (SSKJ).
24
Dihotomija: delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela (SSKJ).
62
pokrajino in peklensko pokrajino, ki jo bom opisala v enem iz naslednjih poglavij (Gonzáles
Boixo, 1983, str. 39−41).
3.4.2.3. POSTREVOLUCIONARNI SVET in SOCIALNA KRITIKA
Ta tema se povezuje s prejšnjo tematiko revnosti in je deloma tudi vzrok zanjo. V mehiški
revoluciji so kmetje videli rešitev pred obstoječim veleposestništvom (latifundizmom), vendar
je bila taka razdelitev ozemlja, katero so kmetje težko pričakovali, težja kot so si mislili in je
še danes v veliki meri nerešena. V prozi so nakazane revolucionarne in postrevolucionarne
razmere, vendar v večini primerov niso direktno omenjene. Mehiška revolucija naj bi bila v
mehiški družbi pomemben mejnik, vendar to velja predvsem za mesta in regije, v katerih je
bila revolucija najbolj vplivna. Država se je začela industrializirati, vendar v odročnih
pokrajinah, o katerih govori tudi Rulfo, revolucija ni rešila problemov podeželja, ki je ostalo v
lasti veleposestnikov. Rulfo prikazuje bedo regije, ki se zapira vase in je vselej bolj revna.
Na pisateljevo prozo je vplivala tudi revolucija cristerosov, ki jo je Rulfo doživel v otroštvu in
je uničila njegovo družino. Večkrat govori o njeni nekoristnosti ter o škodi, ki jo je
povzročila.
Proza torej nosi protestno sporočilo, ki je še posebej močno zato, ker nakazuje, da pozitivne
spremembe niso mogoče. Zato se kmetje v delih zatekajo k pasivnosti, ki se pogosto, vendar
le začasno, prelevi v nasilne reakcije. Izgubljeno upanje in frustracije so del njihovega
življenja in so groba kritika vlade, ne glede na katero revolucionarno obdobje se nanašajo, saj
se zanje v nobenem primeru ni nič spremenilo.
Rulfo dojame svoja globoka občutja v predelu Mehike in doseže univerzalizacijo teh čustev,
ki so skupna celotnemu človeštvu (Gonzáles Boixo, 1983, str. 41−46).
3.4.2.4. PRISOTNOST SMRTI
Smrt je v Rulfovih delih vedno prisotna kot glavni protagonist. Njeno navzočnost osebe
sprejmejo kot del svojega vsakdana.
Lahko se pojavlja zaničevaje smrti oz. mrtvih oseb. Poleg tuje se včasih zaničuje tudi lastna
smrt oseb, katere vedo, da jo bodo kmalu izkusile.
Včasih osebe svoje življenje prostovoljno prepustijo smrti, drugič pa se silovito borijo proti
njej: to so spodbudni momenti v Rulfovi prozi, ki pomenijo boj osebe proti lastni usodi in
nepremagljivosti okolja, ki dominira njen svet.
Po drugi strani pa je tako pri življenju kot tudi pri smrti prisoten isti pesimistični koncept.
Mnogokrat osebe želijo končati svoje življenje, ker pričakujejo, da jim bo smrt prinesla
olajšanje in počitek, vendar ugotovijo, da je situacija po smrti še bolj neugodna.
Pri Rulfu se življenje in smrt stapljata v isto realnost. Smrt je torej podaljšek življenja in se
ponavadi pojavlja ravno tako brezbrižno kot ostali dogodki v zgodbi in ustvari efekt
razčlovečenosti.
V nekaj primerih pa avtor daje prednost zadnjim silam boja za življenje, kjer maksimalno
prikaže dramatičnost življenja, ko se osebe znajdejo na meji med življenjem in smrtjo
(Gonzáles Boixo, 1983, str. 47−49).
3.4.2.5. ZAVEDANJE GREHOV IN KRIVDE
Da smrt Rulfovim osebam ne prinese olajšanja, je deloma krivo tudi to, da te večinoma
umrejo kot grešniki, zato se jim odreče novo življenje, ki ga ponuja krščanska vera tistim, ki
umrejo v milini.
Krščansko pojmovanje življenja ima v Rulfovih delih zelo pomembno vlogo za razumevanje
njegovih oseb, kar bo razvidno tudi v naslednji točki o religiji.
Poleg grehov pa je pri osebah pogosto prisoten tudi občutek krivde. Pojma greh in krivda sta
si sicer sorodna, vendar je pomembno njuno razlikovanje. Kadar osebe govorijo o grehu, gre
63
za kršenje religioznih norm. Po drugi strani pa krivda nima religiozne osnove, ampak gre za
občutek, ki ga ima oseba, ko naredi nekaj slabega.
Greh je izredno pomemben za interpretacijo Rulfovih del. S kršenjem moralnih religioznih
norm je povezana nezmožnost odrešitve krivde. S tem se ustvarja dramatična situacija, ki
predstavlja pojmovanje sveta brez izhoda in brez prihodnosti. Globoko v sebi osebe čutijo, da
greh ne izvira samo iz določenega slabega dejanja, ki so ga storili, temveč je greh že njihovo
življenje kot tako. Že od rojstva so zaznamovani, ker se niso rodili v raju.
V zgodbah se pogosto pojavlja govor o spovedi, vendar Rulfove osebe niso dovolj dostojne,
da bi lahko sprejele duhovnikovo odvezo svojih grehov.
V nekaterih zgodbah so osebe kaznovane za greh, ki ga sploh niso zagrešile.
Kot sem že omenila, se v Rulfovih delih pogosto pojavlja tudi občutek krivde, ki nima
religioznega pridiha. Ta občutek krivde izhaja iz nekega določenega dejanja, ki ga oseba ni
mogla izvršiti in jo zato vedno spremlja in obremenjuje (Gonzáles Boixo, 1983, str. 49−52).
3.4.2.6. RELIGIJA
Kritike so pogosto obravnavale mnoge Rulfove teme, kot npr. nasilje, osamljenost, revščina,
zavedanje krivde, religija pa je bila kot tema vedno na drugem mestu. Brez dvoma pa je ravno
religija pomemben element, ki se v delih nenehno pojavlja in je tako pomemben del
Rulfovega literarnega sveta. Beseda »Bog« je v pogovornih izrazih v delih pogosto
uporabljena, kar odraža dejstvo, da so osebe globoko povezane s tradicijo krščanske vere.
Pogosto se omenjajo tudi cerkve in molitve.
Ne smemo pozabiti, da se Rulfov literarni svet napaja iz konkretne mehiške realnosti.
Mehiško podeželje je neomajno prežeto z religijo, zato pogosto pojavljanje religioznih prvin v
delih ne more presenečati.
Boixo je analiziral, kakšen pomen ima religija v Rulfovih delih. Ločil je dva aspekta religije:
a) religija kot materialna institucija, ki je povezana s cerkvijo,
b) religija kot čustvo človeka in iskanje nadnaravnega, nadzemeljskega.
Oba aspekta sta prisotna v Rulfovi prozi in pogosto sovpadata. Ugotovil je, da religija v
pomenu a) ne vodi k odrešitvi. Religija v pomenu b) pa ima pogosto vraževeren in primitivem
pridih in je neučinkovita. Tudi cerkveni dostojanstveniki v delih ne živijo po verskih moralnih
načelih. Zaključil je, da religija v Rulfovem svetu v nobenem primeru ne more biti pot to
odrešitve. Nadaljuje se torej pesimistično doživljanje sveta (Gonzáles Boixo, 1983, str.
53−56).
3.4.2.7. NASILJE
Tako Rulfo kot tudi Carlos Fuentes sta mnenja, da imajo Mehičani nasilje v krvi in je le-to
posledica bede, ki so jo leta in leta trpeli domačini.
To nasilje je v Rulfovih delih nenehno prisotno. Njegove osebe ne cenijo življenja in živijo z
nasiljem. Rulfo pa želi bolj kot regionalistične značilnosti prikazati človeško nebogljenost,
šibkost in medsebojno uničevalnost. Poleg fizičnega nasilja pa je prisotno tudi nasilje
revščine, nepravičnosti in človeške bolečine.
Ariel Dorfman25, ki je analiziral nasilje v hispanoameriških romanih, je v Rulfovih delih
opredelil dve vrsti nasilja: a) vertikalno in socialno nasilje, b) horizontalno in individualno
nasilje.
a) Vertikalno in socialno nasilje
Tu gre za soočanje široke množice zatiranih oseb (socialno nasilje) in nekega nasprotnika iz
visokega socialnega položaja (vertikalno nasilje). Med njimi obstajajo različni odnosi,
Dorfman pa želi izpostaviti poseben primer socialnega nasilja, ko le-to poteka vertikalno od
25
Dorfman, A., 1972. Imaginación y violencia en América. Barcelona, ed. Anagrama.
64
zgoraj navzdol in ne gre za eksplozivno reakcijo »tistih spodaj«. Pripoveduje se torej življenje
tistih, ki zatirajo in izkoriščajo in so povzročitelji te odtujenosti. Ta primer je zelo jasno viden
v Rulfovem romanu Pedro Páramo. Tu se ne pojavlja, kot v romanih ostalih piscev,
uporništvo proti vladajočim, temveč gre nasprotno za nasilje, ki ga izvaja vladajoči, zatirani
pa nimajo možnosti do upora.
b) Horizontalno in individualno nasilje
Nima socialnega prizvoka in odraža človeka, ki mnogokrat in očitno brez razloga ubija, kot da
bi bil svet ogromen pragozd, v katerem se je treba stalno bojevati za lastno preživetje. Le
redko nasilje v Rulfovi prozi ne zahteva smrtnih žrtev.
Nasilje pa se ponavadi povrne tudi tistim, ki ga sprva izvajajo, kot da bi mogli plačati za svoje
grehe. Figuri krvnika26 in žrtve se torej dopolnjujeta (Gonzáles Boixo, 1983, str. 56−59).
3.4.2.8. NEKOMUNIKATIVNOST IN OSAMLJENOST
Ob prisotnosti nasilja, krutosti, opustošenja in smrti Rulfove osebe vidijo samo en možen
izhod: to je tišina, osamelost in izginotje zavesti v popolni nič. Človek ne more spremeniti
sovražne in brutalne realnosti. V Rulfovem svetu se zdi, kot da bi vse obstalo: čas, stvari,
ljudje … Ideje in izrazi se stalno ponavljajo. V tem svetu komunikacija ni možna, celo med
osebami, ki so si blizu, vlada nerazumevanje in osamljenost.
Nekomunikativnost med osebami dokazuje tudi monolog − tipična pripovedna tehnika, ki jo
uporablja Rulfo, da izpostavi popolno osamitev. Še bolj izrazito pa se to pomanjkanje
komunikacije odraža v dialogih, ki bi jih lahko smatrali za monologe, ker sporočevalec v njih
ne dobi odgovora od sogovornika.
Odnos med očeti in sinovi je eden izmed motivov Rulfovih del, kjer se še posebno vrednoti to
nekomunikativnost znotraj človeških odnosov. Bistvo očeta je velikokrat to, da je
nadvladajoče, močno bitje, ki je v svoji brezbrižnosti zmožno raniti, uničiti in zatirati svoje
lastne potomce. Včasih je prikazan tudi human odnos očeta do sina. Ta dvojnost se odraža
tudi pri odnosu sinov do očetov. Ti včasih zaradi osirotelosti hrepenijo po očetu, pogosteje pa
čustvena povezava med njimi ne obstaja in se sinovi kot nadomestilo za zapustitev in
sovraštvo očetom maščujejo.
Nasprotno so odnosi med sinovi in materami vedno ljubeči, včasih so sinovi celo obsedeni s
figuro svoje matere (Gonzáles Boixo, 1983, str. 59−64).
3.4.2.9. ČAS
Jorge Carrión27 je o času v Mehiki napisal naslednje:
"(...) samo čas je v Mehiki prizanesljiv in blag. Ne pozna ekstremnih vrednosti in samo
dan se razlikuje od noči. O letnih časih vemo le po listih na koledarju, ne pa po teh na
drevesih. Dan, ki sledi, je popolnoma enak prejšnjemu in celo noč se spušča tako nežno,
kot da bi se bala zmotiti ta enakomeren ritem časa."
Mehičani so se navadili na ta nezaznavni potek časa. Časa ne občutijo in zato nimajo potrebe
storiti danes tistega, kar lahko storijo v identičnem naslednjem dnevu.
Blanco Aguinaga28 je mnenja, da je tudi v govorici oseb, ki jo v delih izbira Rulfo, mogoče
zaznati to nepremičnost sveta. Osebe imajo navado vsake nekaj stavkov ponavljati začetni
stavek svojega govora, kar povzroči, da vse njihove besede obvisijo v istem trenutku brez
26
Krvnik = rabelj: kdor preganja, terorizira, ubija ljudi, zlasti med vojno (SSKJ).
27
Carrión, J., 1952. Mito y magia del mexicano. México, založba Porrúa, str. 12.
28
Blanco Aguinaga, C., 1969. Realidad y estilo de Juan Rulfo, en Nueva novela latinoamericana.
Buenos Aires, založba Paidós.
65
preteklosti. Ne dovoljuje se tek časa med prvo in zadnjo besedo. Ta proces umirjanja ter
monotonija in vztrajno ponavljanje notranjega govora so prisotni v vseh Rulfovih delih, kot
da bi si osebe želele izogniti napredku časa in življenja.
Rulfove osebe se zdijo ujete v sedanjosti, kjer živijo od spominov in brez pričakovanja
prihodnosti. Zaradi tega se soočamo s pripovedovalci, ki so se, zatopljeni sami vase in
paralizirani s svojimi spomini na preteklost, spremenili v opazovalce obstoječe realnosti, v
kateri ne želijo sodelovati (Gonzáles Boixo, 1983, str. 64−67).
3.4.2.10. HUMOR
Mogoče se sprva zdi presenetljivo, da v tako pesimističnih delih govorimo o humorju, vendar
sta že Cervantes in Quevedo uporabljala humor za predstavitev tragičnega sveta in
pesimistične vizije realnosti.
Glavni namen Rulfovega humorja je poudariti ironijo, svojo vizijo opustošenega sveta. Gre
torej večinoma za kritični humor.
Boixo omenja tri vrste humorja:
Kot prvega označi humor, ki ni sarkastičen ter ne želi kritizirati, temveč samo pripraviti bralca
do smeha. Vedno so prav osebe tiste, ki morajo v pripoved vnašati humor. Kot v zameno za
žalostno realnost oseb se iskrivo pojavijo bežni, izvirni trenutki humorja, ki prekinejo
resnobnost pripovedi in dajo priložnost bralcu, da se poglobi v drugo, skoraj psihološko plat
oseb, ki so se sposobne šaliti na račun svoje lastne nesreče.
Humor pa pri Rulfu dosega tudi druge ravni, ki prikazujejo pesimističen pogled na svet. V
delih se stopnjujeta preostala dva tipa humorja: ironija, ki služi socialni kritiki, ter črni
humor, ki vnaša krutost. Mnogokrat razlike med ironičnim in črnim humorjem niso ostre, saj
z lahkoto prehaja iz ene vrste na drugo.
Črni humor je krut in meji na grotesknost. Pri Rulfu verjetno izvira iz mehiške realnosti,
njihovih praznovanj, bikoborb … Ta humor ne služi kritiziranju realnosti, temveč želi
prikazati ekstremno nasilje, do katerega lahko pridejo osebe, ter dokazati brezpredmetnost
človeške eksistence z nenehnim posmehovanjem življenju (Gonzáles Boixo, 1983, str.
67−69).
3.4.2.11. LJUBEZEN
V Rulfovih delih je prisotna tudi tematika ljubezni, ki je eno izmed najglobljih človeških
čustev. Pojavljata se dve vrsti ljubezni: med moškim in žensko ter med starši in otroki. Slednji
odnos sem že opisala v osmi točki o nekomunikativnosti in osamljenosti, zato se bom tu
posvetila le odnosu med moškim in žensko. Znotraj tega odnosa se ponavljata dve različni
obliki: v prvi gre izključno za seksualnost, v drugi pa za intenzivno ljubezensko čustvo.
V Rulfovih kratkih zgodbah prevladuje prva, seksualna oblika ljubezni. Pomanjkanje
povezave med spolno in čustveno ljubeznijo se lahko na prvi pogled zdi nepomembno, vendar
je pri Rulfu ponoven dokaz za izražanje negativnih karakteristik resničnega, nepopolnega
sveta.
Roman Pedro Páramo je ljubezenski. Osebe se ponavadi le spominjajo svojih ljubezenskih
čustev. Zaradi neizpolnjene ljubezni prihaja do frustracij oseb, v sanjah in deliričnih stanjih pa
osebe vidijo idealizirano ljubezen, ki ne obstaja. S pojavljanjem ljubezenske teme na nivoju
sanj in želja je Rulfo poudaril neskladje med dejanskim svetom in svetom, ki si ga osebe
želijo.
Odsotnost pravih ljubezenskih čustev, pa tudi brezupna ljubezen v Rulfovih delih poudarjata
občutja osamljenosti (Gonzáles Boixo, 1983, str. 69−70).
66
Če združimo ugotovitve vseh enajstih aspektov, lahko ugotovimo, da je Rulfov literarni svet
poln žalosti, osamljenosti in obupa. Na svoje osebe prenese žalost, ki je ukoreninjena v
mehiškem človeku in mu povzroča bolečino.
Octavio Paz29 je izpostavil nasprotje med veselimi mehiškimi praznovanji ter mehiško
žalostjo. Meni, da razna praznovanja Mehičane sicer osvobodijo, a le za kratek čas, ker se
Mehičani ne zabavajo, samo želijo prekositi samega sebe in preskočiti obzidje žalosti, za
katerim so zaprti preostali del leta. Vsi nosijo v sebi nasilje in blaznost.
Rulfo prikazuje negativno vizijo sveta, iz katerega ni izhoda.
Čim pa se v literaturi pojavi kritičen odnos do obstoječe realnosti, je očitno prisotno tudi
upanje, da se bo ta realnost spremenila. Isto se zgodi tudi pri Rulfu. Njegova dela so
pesimistična in zdi se, kot da prihodnost ne obstaja. Ker pa gre za konkreten, vase zaprt svet,
obstaja tudi možnost, da se rodi nov, drugačen svet, kot odgovor na sedanjega (Gonzáles
Boixo, 1983, str. 71).
29
Paz, O., 1973. El laberinto de la soledad. México, založba F.C.E., str. 47.
67
3.5. ANALIZA ROMANA »PEDRO PÁRAMO«
3.5.1. KRATKA OBNOVA ROMANA
Juan Preciado pripoveduje, kako je po navodilih svoje umirajoče matere odšel v Comalo, da
bi poravnal račune s svojim očetom Pedrom Páramom, katerega ni poznal. Toda ko pride Juan
v Comalo, naleti na neobljudeno vasico. V njej najde le par oseb, ki se zdijo bolj ali manj
podobne duhovom. Ko se zave, da se je pravzaprav znašel v svetu mrtvih, od strahu umre tudi
sam. Njegov glas postane šibkejši, da se lahko bolj sliši šepetanje mrtvih, kateri govorijo o
dogodkih, ki so se zgodili v Comali v času Pedra Párama. Glasovi teh oseb se pojavljajo
znotraj okolja duhov in prepletajo zgodbo.
Pedro Páramo je figura, ki združuje ostale osebe: v kratkih orisih se odkriva pogled na
njegovo življenje vse od otroštva do starosti.
Pedro Páramo se v življenju sprevrže v nasilnega in pohlepnega lokalnega voditelja30, ki si
podredi vse (ozemlje, infrastrukturo …), za doseganje ciljev pa uporabi vsakršno metodo. Po
drugi strani pa je sposoben brezmejne ljubezni, katero goji do Susane San Juan, ki jo pozna že
od otroštva. On, ki je na eni strani zmogel podrediti vse, na drugi strani ne more doseči
Susanine ljubezni. Obup, v katerega ga pahne Susanina smrt, povzroči propad Comale. In
tako se Juan Preciado ob prihodu v Comalo sooči z opuščeno vasico, ki je zdaj kraljestvo
smrti (Gonzáles Boixo, 1983, str. 73−74).
V slovenski izdaji Pedra Párama31 je vsebina knjige opisana nekoliko drugače.
"(...) Njegov Pedro Páramo je grozljiva zgodba o nenasitnem gospodarju velikega
posestva v srednji Mehiki, ki si z nasiljem, zvitostjo in gospodovalnostjo podreja vse okoli
sebe, dokler se ne začne umikati pred udarcem pravkar razplamtele revolucije. Čeprav se
pisatelj vglablja predvsem v notranjo dramo svojih oseb in pri tem pozablja na čas in
zaporedje dogodkov, se vendarle gibljemo v značilnem mehiškem okolju, resda
pomaknjenem v grotesknost in fantastiko, kjer si enakopravno odgovarjata glas življenja
in glas smrti, a zato nemara še bolj prepričljivem. Knjiga s številni poudarki socialnega
protesta in antiklerikalno ostjo je napisana v sugestivnem jeziku in nosi v sebi novo, za
španski kulturni krog tako specifično varianto tega, kar je Unamuno svoj čas imenoval
»tragično občutje življenja«. "
3.5.2. COMALA KOT GLAVNI KRAJ DOGAJANJA TER NJENA VLOGA V
ROMANU
Comala v romanu Pedro Páramo predstavlja os, okoli katere se vrti celotni roman. Vse osebe
in dogodki delujejo le v povezavi s Comalo in z razumevanjem le-te, zato sem se posebej
osredotočila na njeno vlogo v romanu.
30
Originalno: cacique.
31
Rulfo, J., 1970. Pedro Páramo. Ljubljana, Cankarjeva založba, 236 str.
68
3.5.2.1. TRI RAZLIČNE PODOBE COMALE
V romanu se pojavljajo tako različni in nasprotujoči si opisi Comale, da je potrebna
kompleksnejša preučitev tega kraja dogajanja.
Comala se v romanu pojavlja v treh različicah oz. podobah, ki delujejo vsaka v svojem
okviru. Za lažje razumevanje so te ugotovitve prikazane v spodnji shemi.
Tabela 10: Tri podobe Comale
COMALA
PODROČJE/OKVIR DELOVANJA
rajska Comala
življenje
realna Comala
↓
peklenska Comala
smrt
↑
Vir: Gonzáles Boixo, 1983, str. 102.
Avtor: Vesna Taljat
V romanu sta dve od teh področij zelo jasno predstavljeni.
Rajska Comala je lepa, veličastna in se nam odkriva preko spominov različnih oseb. Na drugi
strani pa imamo Comalo, ki jo pozna Juan Preciado in je podobna peklu. Obstaja pa tudi tretja
Comala, v kateri se odražajo značilnosti ostalih dveh, pripovedovalec pa vanjo uvršča
dogodke, ki se dogajajo v času Pedra Párama (Gonzáles Boixo, 1983, str. 102−103).
Že od začetka branja romana bralec lahko opazi in vrednoti dve osnovni, nasprotujoči si
različici Comale. Eno poistoveti s tem, kar je bilo nekoč življenje, drugo, ki je prisotna v
sedanjosti, pa s smrtjo. Zaradi tega prihaja do stalnega ponavljanja opisov, ki odražajo
značilnosti posamezne Comale. Vzporedno z negativno vizijo Comale, ki jo dobimo od Juana
Preciada, se ponuja tudi druga – idealizirana podoba, ki jo večinoma pridobimo preko
interpolacij32 posameznih oseb. V spodnji shemi so prestavljena nekatera nasprotja.
Tabela 11: Nasprotja med rajsko in peklensko Comalo
RAJSKA COMALA
PEKLENSKA COMALA
zrak
pomanjkanje zraku
zelene ravnine
opuščena polja
dež
suša
drevesa in listi
ni dreves
»pristen šepet življenja«
šepetanja mrtvih
Vir: Gonzáles Boixo, 1983, str. 103.
Avtor: Vesna Taljat
32
Interpolacija: v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki; vstavek, vrinek (SSKJ).
69
Rulfo je skušal preko simbolov poudariti nasprotja med vsem tistim, kar ponazarja življenje,
in tistim, kar ponazarja smrt. Konec romana, ko so vse osebe pogreznjene v peklensko
Comalo, lahko v skrajnem primeru razumemo kot fatalističen vidik človeške realnosti.
Vedno pa obstaja možnost boljšega sveta, ki ga bralci lahko prepoznamo v rajski Comali. Ob
branju romana se bralci počasi zavemo, da rajska Comala v resnici ni obstajala, temveč je to
svet sanj in iluzij, katerega želijo doseči določene osebe: svet Susane San Juan, svet Pedra
Párama, vesela Comala gospe Doloritas, svet, ki ga išče Juan Preciado. Nobeni izmed oseb v
romanu ne uspe doseči tega sveta, zato se nam rajska Comala vedno predstavlja preko
njihovih razmišljanj, ne pa kot aktualizacija v realnosti. Ker osebe ne dosežejo tistega, po
čemer hrepenijo, je prisotno pesimistično vzdušje. Kljub temu pa že sama možnost, da boljši
svet obstaja, budi v osebah upanje o rešitvi obstoječega sveta. Četudi ga oni sami ne bodo
dosegli; mogoče pa ga bodo dosegli drugi. Hkrati z nespornim pesimizmom se v daljavi še
vedno pojavlja tudi svet upanja, čeprav so upi in iluzije oseb v tem romanu zatrti (Gonzáles
Boixo, 1983, str. 103−104).
V sredini med rajsko in peklensko vasico pa se pojavlja tretja - realna Comala, kar prikazuje
tudi spodnja tabela. Prvi dve se predstavljata s simboličnimi značilnosti »dobrega« in
»slabega« iz realnosti. V nasprotju s tema dvema pa je realna Comala predmet
eksperimentiranja in se v njej odražajo značilnosti ostalih dveh.
Rulfo v realni Comali analizira proces degradacije med dobrim (rajska Comala) in slabim
(peklenska Comala). Tako se roman osredotoči na človeško eksistenco, ki je odraz določene
družbe (realna Comala) ter na nihanje med dvema poloma – dobrim in slabim. Prav zato je
bralcem že na začetku romana razodet dvoličen simbolični pogled na Comalo. Ko enkrat
dojamemo pomembnost teh dveh Comal (dobro in slabo, ki se kaže preko nasprotja življenjesmrt), postane prisotnost realne Comale vedno bolj navzoča. V prvem delu je prisotna le v
določenih fragmentih, v drugem delu pa skoraj vedno. Na podlagi teh ugotovitev lahko
potrdimo, da je realna Comala resnični protagonist tega romana (Gonzáles Boixo, 1983, str.
104).
SINTAGMATIČNI
NIVO
PARADIGMATIČNI
NIVO
Tabela 12: Trojna pojavnost Comale
pozitivni svet →
življenje (interpolacije) →
rajska Comala
negativni svet →
smrt (pripovedovanje J.
Preciada) →
peklenska
Comala
realizirani svet
↑
okoliščine:
zatiranje
(cerkev,
država, revolucija, vlada v
splošnem pomenu)
(svet Pedra Párama) →
realna Comala
Vir: Gonzáles Boixo, 1983, str. 104.
Avtor: Vesna Taljat
70
Realna Comala doživlja spremembe tekom časa v približevanju trenutka smrti Pedra Párama.
Njena pozitivna podoba se bo spremenila v negativno.
Comala iz Pedrovega otroštva simbolno (preko dežja) ponazarja plodnost in obilje. Pedro
Páramo pa je eden izmed dejavnikov, ki prispevajo k uničenju Comale. Ko on prevzame
oblast, prepreči blaginjo življenja. Ob njegovi smrti pa se vasica zgrudi in postane opustošena.
Nikomur ni zapustil niti kančka svoje zemlje, Comala je tako obsojena na propad zaradi
revščine in številnih grehov, ki bedijo nad njo (Gonzáles Boixo, 1983, str. 105).
Prebivalci Comale se zavedajo, da življenje nima pomena in da tudi smrt ne bo izboljšala
situacije. To tiho sprejemanje življenja in smrti simbolično pomeni sprijaznjenje s svetom
brez prihodnosti.
Edina oseba, ki se pogumno bojuje proti smrti (razen v primerih nasilne smrti) je Juan
Preciado, ki pravzaprav ne pripada območju Comale. Njega, ki ni poznal niti Pedra Párama
niti njegovega sveta, v Comalo privede iluzija, da bi našel ta srečni kraj iz spominov svoje
matere, vendar tam tudi on umre. Vse osebe torej umrejo, brez da bi uresničile svoje iluzije.
Ena izmed možnih interpretacij je, da upanje v romanu vendarle obstaja, odraža pa se npr.
preko želje in sanjarjenja prebivalcev o rajskem svetu ter preko raznih simbolov: motiv vode,
ki pada na grobove v Comali, bi lahko bil prispodoba za življenje (Gonzáles Boixo, 1983, str.
107).
CITATI, KI PONAZARJAJO PEKLENSKO COMALO
- Spuščanje proti peklu (ki je spodaj) in oddaljevanje od neba (nebes):
Za prihod v Comalo je potrebno iti po poti navzdol – se spuščati:
»Pot se je vzpenjala in spuščala; vzpenja se ali spušča, odvisno od tega, ali odhajaš ali
prihajaš. Za tistega, ki prihaja, se spušča, za tistega, ki odhaja, se vzpenja« (Rulfo,
1983, str. 7−8).
Juan Preciado se takrat še ne zaveda, da ga pot vodi do peklenske Comale.
Dorotea pripoveduje Juanu Preciadu:
»Toliko let že nisem dvignila glave, da sem na nebo že pozabila. Pa tudi če bi jo, kaj bi
imela od tega? Nebo je tako visoko, moje oči pa tako brez pogleda, da sem bila vesela,
ko sem vedela, kje je zemlja. Razen tega je v meni ugasnilo vsako zanimanje za nebo,
potem ko mi je oče Rentería zagotovil, da ga nikoli ne bom deležna. Da ga niti od daleč
ne bom videla . . . Zavoljo svojih grehov (...) Edino, kar človeku daje moč, je upanje, da
ga bodo po smrti preselili drugam; toda ko ti pred nosom zaprejo ena od dvojih vrat in
ti ostanejo odprta le tista, ki vodijo v pekel, bi bilo bolje, da se človek sploh ne bi bil
rodil . . . Zame, Juan Preciado, je nebo tam, kjer sem zdaj« (Rulfo, 1983, str. 69).
- Vročina in zadušljiva atmosfera:
»Bilo je vroče kot v pasjih dneh in pihal je topel avgustovski veter, zastrupljen z gnilim
vonjem milnic« (Rulfo, 1983, str. 7).
»Jata krokarjev je z glasnim krakanjem preletela prazno nebo. Potem ko so griči ostali
za nama, je bila pot v dolino vedno bolj strma. Iz toplega zraka v višinah sva se vse bolj
in bolj pogrezala v suho pripeko brez dihljaja« (Rulfo, 1983, str. 9).
71
Ime kraja Comala nosi v sebi besedo comal, kar pomeni ploščato posodo, ki se jo daje na
ogenj oz. v žerjavico. V mehiškem okolju jo uporabljajo za peko tortilj.
Pogovor med Juanom Preciadom in Abundiom:
»Vroče je tukaj ..., da, a to še ni nič... Vročina bo precej hujša, ko prideva v Comalo. Ta
leži prav na zemeljski žerjavici, malone v žrelu samega pekla. In še to naj vam povem,
da se mnogi, ki v njej umrjejo, vračajo iz pekla po svojo odejo« (Rulfo, 1983, str. 9−10).
Ljudje iz pekla se vračajo po odejo zato, ker se telo po smrti ohladi.
- Žalost, samota, zapuščenost, tišina:
»(...) je res že Comala (...) A zakaj je videti tako žalostna? Takšni so pač časi Señor...«
(Rulfo, 1983, str. 8).
»Ne, mislil sem na vas, ki je videti tako samotna, kot bi bila zapuščena. Zdi se mi, kot da
nihče ne prebiva v njej (...) Zdaj pa sem bil tu, v tej vasi brez glasov. Slišal sem, kako
padajo moji koraki na okrogle kamne, s katerimi so bile tlakovane ulice. Moji votli
koraki so se kakor odmev odbijali od zidov (...) Gledal sem zapuščene hiše; zevajoča
vrata, obraščena s travo« (Rulfo, 1983, str. 11).
»In tu, kjer je bil zrak redkejši, sem jo slišal še bolje. Težko so obležali v meni. Spomnil
sem se, kaj mi je bila govorila mati: ˝Tam me boš bolje slišal. Bliže ti bom. In bliže ti bo
glas mojih spominov kot glas moje smrti, če je smrt sploh kdaj imela glas˝« (Rulfo,
1983, str. 12).
V hiši Doñe Eduviges Juan Preciado med spanjem zasliši krik:
»(...) bržkone je prihajal z ulice, a jaz sem ga slišal tukaj, kot da se je vpil med zidove
moje sobe. Ko sem se zbudil, je bilo vse tiho; samo pršenje prahu, ki so ga glodali črvi v
lesu, in hrup tišine. Ne, ni bilo mogoče izmeriti globino tišine, ki jo je povzročil ta krik.
Kot da je z zemlje zginil ves zrak. Nobenega šuma; niti diha niti utripa srca; kot da je
zastal tudi utrip zavesti« (Rulfo, 1983, str. 36).
Damiana Cisneros Juanu Preciadu opisuje Comalo:
»Ta vas je polna odmevov. Zdi se, kot da so zaprti v votle zidove in skriti pod kamenjem.
Ko hodiš, čutiš, kako se ti vpletajo v korak. Slišiš prasketanje. Smeh. Že postaran smeh,
kot da je utrujen od smejanja. In glasove, zbledele od dolge rabe. Vse do slišiš. Mislim,
da bo prišel dan, ko bodo vsi ti glasovi izzveneli« (Rulfo, 1983, str. 44−45).
- Smrt, izgubljene (tavajoče) duše:
»(...) nemara ne bo odveč, če malce pogledate po vasi, mogoče boste le našli kakšnega
preživelega občana« (Rulfo, 1983, str. 13).
72
Opis Doñe Eduviges:
»Pomislil sem, da mora biti za njo precej hudih let. Njen obraz je bil prosojen, kot da v
njem sploh ni krvi, in njene roke so bile uvele: uvele in nagubane« (Rulfo, 1983, str. 20).
Donisova sestra pripoveduje Juanu Preciadu, da ji škof ni dovolil poroke z bratom in je ni
želel spovedati:
»In zato je tukaj toliko duhov; kar tare se tistih, ki so umrli brez odpuščanja in ki ga
nikdar ne bodo deležni, saj nimajo v nas nikakršne opore« (Rulfo, 1983, str. 56).
Juan Preciado opise svojo smrt:
»Stopil sem na ulico, da bi se naužil zraka; toda vročina, ki me je preganjala, nikakor ni
marala popustiti. A zraka ni bilo; samo otopela in mirna noč, žehteča od avgustovske
vročine. Zraka ni bilo. Moral sem vdihovati isti zrak, ki mi je prihajal iz ust, držal sem
ga z rokami, da bi mi ne ušel. Čutil sem, kako prihaja in odhaja, in vsakič ga je bilo
manj; vse dokler ni postal tako redek, da se mi je izmuznil med prsti in izginil za zmeraj.
Za zmeraj, vam pravim. Spominjam se še, da sem videl nekaj kot penaste oblake, ki so se
vrtinčili nad mojo glavo, in potopil sem se v to peno in se potem izgubil v njeni megli.
To je bilo zadnje, kar sem videl« (Rulfo, 1983, str. 60−61).
»Ni mi bilo vroče, kot sem ti rekel prej; prav nasprotno, zeblo me je. Odkar sem odšel iz
hiše tiste ženske (...) me je obšel mraz. In čim dlje sem šel, tem bolj me je mučil mraz,
dokler me ni končno oblila kurja polt. Hotel sem se vrniti, kajti mislil sem, da bom nazaj
grede našel toploto, ki me je obdajala malo prej; a že po nekaj korakih sem spoznal, da
veje mraz iz mene samega, iz moje lastne krvi. Potem sem doumel, da me je strah«
(Rulfo, 1983, str. 62).
Pogovor Juana Preciada in Doroteje:
» – In tvoja duša? Kaj misliš, kam je odšla? – Gotovo blodi po zemlji kot toliko drugih
in išče žive, da bi molili zanjo« (Rulfo, 1983, str. 69).
CITATI, KI PONAZARJAJO RAJSKO COMALO
Comala iz spominov Doloritas, matere Juana Preciada. Juan je pričakoval, da bo prispel v
takšno Comalo, o njej si je ustvaril iluzije:
»Predstavljal sem si, da jo bom videl takšno, kakršna je bila v spominih moje matere, v
domotožju, ki je velo iz vsakega njenega vzdihljaja. Venomer je vzdihovala za Comalo,
želela si je nazaj, a se nikoli ni vrnila tja. Zdaj sem namesto nje prihajal jaz. In z očmi, s
katerimi je gledala vse to, saj mi je dala svoje oči, da bi videl: Ko prideš čez prelaz Los
Colimotes, se ti odkrije čudovit pregled na dolino, prepreženo z zlatastimi odsevi zrele
koruze. Od tod je moči videti Comalo, kako se beli na zemlji in jo ponoči razsvetljuje«
(Rulfo, 1983, str. 8).
73
V nasprotju s peklensko Comalo je ta polna življenja in rodovitnosti. Lepota, nedolžnost in
razkošje (ter s tem rajski ambient) so izražene z belo in zlato barvo ter z odsevi in svetlobo, ki
je prisotna tudi ponoči. Pogosto sta omenjena dež in veter, ki predstavljata rodovitnost in svež
zrak:
»(...) Zelene poljane. Gledati, kako se dviguje in spušča obzorje z vetrom, ki ziblje
klasje, kako valovi večer v dežju s trojnimi kodri. Barva zemlje, vonj po detelji in mleku.
Vas, ki diši po sveže precejenem medu (...) Ne čutiti drugega, samo okus pomarančnih
cvetov in toplega vremena« (Rulfo, 1983, str. 22).
»Tam boš našel moj dom. Kraj, ki sem ga ljubila. Kjer so me izžele sanje. Mojo vas,
dvignjeno nad ravnino. Polno drevja in listja (...) Svitanje; jutro; poldan in noč – vedno
enaki, toda z razlikami v zraku. Tam, kjer zrak spreminja barvo stvari; tam, kjer teče
življenje kot bister izvir; kakor da je življenje čisto žuborenje« (Rulfo, 1983, str. 61).
Narava v Comali v času otroštva Pedra Parama je bila kot v raju, zemlja pa rodovitna:
»Sonce, ki se je spet prikazalo izza oblakov, je izvabljalo svetlobo iz kamenja, oblivalo
okolico z mavričnimi barvami, srkalo vodo iz zemlje in se igralo z vetrom ter zlatilo
liste, ki jih je pozibaval« (Rulfo, 1983, str. 16).
74
3.5.3. MED MEHIŠKIM REGIONALIZMOM IN UNIVERZALIZMOM
Že v poglavju 3.4.2., ki govori o tematskih značilnostih Rulfovih del, je bilo ugotovljeno, da
univerzalistični pomen zgodb presega regionalističnega.
Kljub temu pa nikakor ne smemo spregledati in podcenjevati tipičnih mehiških prvin. V
romanu Pedro Páramo odsevata tesnobnost in nezadovoljstvo iz časa življenja avtorja. Roman
je postavljen v konkretno okolje in na situacije oseb odločilno vplivajo zelo specifične
zgodovinske okoliščine. Čeprav Rulfo v zgodbo vpleta navidezno nerealnost in oddaljenost,
ta še vedno služi kot primer, ki razkriva mehiško zgodovinsko realnost, morda celo bolj
realno, kot jo kažejo konkretni dogodki iz mehiškega življenja (Gonzáles Boixo, 1983, str.
107−108).
Boixo je izpostavil dva primera iz romana, ki delujeta tako na regionalno-mehiškem kot tudi
na univerzalnem nivoju.
a) ISKANJE IDENTITETE
Na univerzalnem nivoju se identificira z dvema mitologemoma: iskanje očeta in iskanje
izgubljenega raja. To sta temi, ki sta prisotni v mnogih tradicijah.
Na regionalnem nivoju pa lahko opazujemo, kako se odraža mehiški mit o nezakonskem
otroku, ki se je rodil iz nasilja in neprestano išče očeta, katerega nikoli ni poznal.
V Pedru Páramu ima vlogo nezakonskega sina Juan Preciado, katerega izkušnja je del
Comale, čeprav on sam deluje kot nepristranski opazovalec v brezčasnosti (Gonzáles
Boixo, 1983, str. 108).
b) COMALA: ODSEV REALNOSTI
Rulfo je večkrat nakazal, da je Comala osrednja »oseba« njegovega romana. Z željo,da
bi razkril najgloblje temelje človeškega bitja, avtor analizira številne situacije, ki
onemogočajo njegov razvoj.
S tega vidika ima roman univerzalistične značilnosti, vendar pa se pripoved nanaša na
konkretne situacije in znova se srečujemo z mehiškimi regionalističnimi prvinami, ki
služijo kot osnova (Gonzáles Boixo, 1983, str. 108−109).
Da je mehiški regionalizem v pripovedništvu Rulfa zelo pomemben in se ga ne sme
zanemarjati, potrjujejo tudi naslednje besede Juana Rulfa (Gonzáles Boixo, 1983, str. 109):
"(...) V resnici gre za zgodbo kraja, ki umira sam po sebi. Nič ga ne ubija. Nihče ga ne
ubija. Je kraj. Kraj, ki se nikoli ni zavedel, kaj storiti v situaciji, v kateri je bil. Sprva je
bil rodoviten kraj, poln vode, dreves, s čudovitim podnebjem. Kako so tisti ljudje pustili
umreti ta kraj. Kako lahko opravičijo željo o zapustitvi tistih stvari. Svoje hiše, vsega.
Zakaj so dopustili tako rekoč uničiti vse tisto ozemlje. Zaradi ničesar drugega kot zaradi
določenih zločinov iz preteklosti, določenih razmer v preteklosti. Ta kraj je bil vedno
nazadnjaški. Cristero, pristaš Calleje med neodvisnostjo, pristaš Francozev med
reformo, kontrarevolucionaren med revolucijo. In med cristiado, cristerosi. Torej je
tako plačal svojo krivdo" (citat Juana Rulfa v monografiji R. Rofféja33).
Pojem matere in pojem smrti sta dve osrednji obsedenosti mehiškega ljudstva. Obsedenost z
materjo, ki je posledica ukoreninjenega občutka osirotelosti mehiškega ljudstva, je prisotna
tudi v romanu preko Juana Preciada in njegove matere (Gonzáles Boixo, 1983, str. 116).
33
Roffé, R., 1973. Juan Rulfo: Autobiografía armada. Buenos Aires, založba Corregidor, str.62.
75
3.5.4. INTERPRETACIJE ROMANA PEDRO PÁRAMO
Ker obstaja mnogo študij o tem literarnem delu in je v njem veliko nejasnosti, so številne tudi
njegove interpretacije. Le manjšina kritikov pa se je resnično poglobila v roman in skušala
utemeljiti svojo razlago s konkretnimi primeri iz besedila.
Vse kritike ugotavljajo univerzalno vrednost romana. Zgodba iz romana ni samo razmišljanje
o latinsko-ameriškem človeku, ki je vpet v določenem času v določeno geografijo. V njem se
odraža problematika človeške biti, neodvisno od kraja dogajanja, saj se pojavljajo mnogi
motivi, ki so skupni celotni človeški družbi (Gonzáles Boixo, 1983, str. 74−75).
3.5.4.1. SIMBOLIČNE INTERPRETACIJE
V. Peralta in L. Befumo Boschi34 v svojih kritikah izhajata iz »mitičnega simbola«. Njuna
teza je, da roman govori o iskanju središča vesolja, kjer pride do preroditve v drugo stanje
bivanja in s tem obstaja možnost stvaritve novega človeka. Ta interpretacija romana je
optimistična, večina kritikov pa izpostavlja njegov pesimistični vidik (Gonzáles Boixo, 1983,
str. 75).
Comala za nekatere kritike predstavlja simbol Latinske Amerike, Juan Preciado pa je obljuba
o novem človeku, ki s svojim prihodom najavi zmago nad izdajstvom domovine in plenitvijo
(Gonzáles Boixo, 1983, str. 76).
Nekoliko drugačna od ostalih je interpretacija M. Ferrer Chivite-ja35, ki je v celoti simbolična.
Mehiške regionalne značilnosti in njihovo problematiko smatra za hrbtenico romana. Skozi to
perspektivo predstavlja osebe in dogodke iz romana kot simbole mehiškega porekla. Comala
predstavlja simbol mehiškega mesta oz. kraja; Juan Preciado simbolizira Juana Rulfa in je
hkrati prototip »mehiškega naroda«; Abundio je mehiško podeželje; Damiana je podoba
domovine; Dolores je idealni koncept domovine; oče Rentería cerkev itd (Gonzáles Boixo,
1983, str. 76−77).
3.5.4.2. MITIČNE INTERPRETACIJE
Te interpretacije se nanašajo na različne mite. Prvi mit je mit o iskanju očeta (najbolj
reprezentativen primer je Odiseja), pri romanu pa je to hkrati tudi mit o iskanju izgubljenega
raja. Združeni sta torej dve tradiciji: grška in židovsko-zahodnjaška. Pri obeh to iskanje
zajema soočenje z nepoznanim in hkrati zahteva zmago (dom v Odiseji in obljubljena dežela
v Bibliji). Z obema mitoma pa se povezuje tudi tradicija, ki je ukoreninjena v osebnosti
Mehičanov: gre za iskanje lastnega izvora. Mehičani se po besedah O. Paza36 čutijo
osamljeni, osiroteli, ker so bili v preteklosti odtrgani od vsega svojega. Bežali so in se zopet
vračali z željo, da bi ponovno vzpostavili vezi, ki so jih združevale ob stvaritvi.
34
Peralta, V., Befumo Boschi, L., 1975. Rulfo - La soledad creadora. Buenos Aires, založba Fernando
García Cambeiro.
35
36
Chivite Ferrer, M., 1972. El laberinto mexicano de Juan Rulfo. Mexico, založba Navarro.
Paz, O., 1973. El laberinto de la soledad. México, založba F.C.E., str. 18.
76
Iskanje idiličnega raja je v romanu predstavljeno preko Comale, ki se Juanu Preciadu razkriva
v peklenski podobi, čeprav je bila nekoč rajska. Ta rajsko podobo naznanjata Pedro Páramo
pred svojo smrtjo ter Doloritas, ko govori o spominih. V svetu spominov se Comala pojavlja
kot skladišče vsega dobrega in lepega. Z nasprotno podobo pride še bolj do izraza osamljena,
mrtva Comala iz pripovedi Juana Preciada.
V klasični mitologiji je bil prehod iz življenja v smrt prikazan s potovanjem, tako lahko
razumemo Preciadovo potovanje v Comalo, Abundio pa se pojavi kot vodnik, ki ga vodi v
kraljestvo mrtvih (Gonzáles Boixo, 1983, str. 77−79).
Celoten roman lahko prenesemo v mitični svet, ne toliko na univerzalni klasični ravni, temveč
predvsem v svet samosvoje mehiške tradicije. Kot primer bi izpostavila izgubljene duše37, ki
so globoko ukoreninjene v ljudsko verovanje Mehičanov in se pogosto pojavljajo v romanu.
Osebe, ki so umrle v grehu, se ponavadi vračajo na zemljo. V Comali so tako umrle skoraj vse
osebe in se zato vračajo.
Pojavljajo se tudi nekateri magični tradicionalni elementi: galop mrtvega konja, kriki
obešencev, ki odmevajo še po smrti, pokojni prevzame podobo mačka itd (Gonzáles Boixo,
1983, str. 80 in 114).
V romanu lahko opazimo združevanje tradicionalnih mitov in krščanskega koncepta. Pojavlja
se npr. ločitev telesa in duše, ki obstajata neodvisno drug od drugega. Že v srednjeveških
kastiljskih razpravah iz 12.−13. stoletja, se pojavljajo prepiri med dušo in telesom. Ne smemo
pa pozabiti na razne tradicije indijanskih kultur, ki so obstajale pred prihodom K. Kolumba, v
katerih je pogovarjanje s pokojnimi nekaj običajnega. Nekatere od teh navad so se ohranile do
današnjih dni (Gonzáles Boixo, 1983, str. 80−81).
37
Originalno: ánimas en pena.
77
4. POVEZAVA MED LITERARNIM IN RESNIČNIM GEOGRAFSKIM OKOLJEM
Z izborom interdisciplinarne diplomske naloge sem želela primerjati literarno geografsko
okolje, ki sem ga zaznala v romanu Pedro Páramo, s pripadajočim realnim geografskim
okoljem. Sprva me je zanimala predvsem Comala na lokalni ravni, vendar sem kmalu
ugotovila, da je v romanu izpostavljeno tudi veliko širše geografsko okolje. Poleg nekaterih
regionalnih značilnosti regije Jalisco, ki s prepoznavnimi potezami dajejo zgodbi določeno
verodostojnost, v literarnem prostoru in osebah odsevajo tudi značilnosti celotne mehiške
kulture in ozemlja.
Ker je glavni kraj dogajanja v romanu Comala, sem želela preveriti, v kolikšni meri je
Rulfova literarna Comala povezana z realnim krajem Comala v ZD Colima .
Ker sem v prvem delu diplomske naloge preučila geografske značilnosti Comalske regije, sem
dobila vtis in znanje o tej pokrajini, ki sem ga uporabila pri nadaljnjem preučevanju.
4.1. IDEJA COMALE
Pri raziskovanju literarne in resnične Comale je bila zelo pomembna ugotovitev, od kod Rulfu
ideja za roman Pedro Páramo. Po pisateljevih besedah se mu je ideja porodila takrat, ko se je
po mnogih letih vrnil v kraj, kjer je živel kot otrok, in ga našel skoraj popolnoma
opustošenega. To je bila vas San Gabriel, v kateri je živel do svojega desetega leta:
˝(...) ljudje so odšli, kar tako. Toda nekdo je po ulicah vasice posadil kazuarine38.
Zaželel sem si ostati eno noč, to je vasica, kjer zelo piha veter, leži pod gorovjem Sierra
Madre. In ponoči kazuarine tulijo, zavijajo. In veter. Takrat sem začel razumeti to
osamljenost Comale, na tem mestu. Ne, ime kraja ne obstaja. Pokrajina Comala je
napredna, rodovitna. Ampak izpeljanka iz besede Comala – comal: je posoda iz blata, ki
se položi v žerjavico, da se na njej ogrejejo tortilje -, in vročina, ki je v tej vasi, sta mi
dali idejo za ime. Comala: kraj na žerjavici˝ (citat Juana Rulfa v prispevku A. J.
Carlosa39).
Zanimalo me je, ali dejanska Comala res nima druge povezave z romanom kot le to, da je v
njej dobil idejo za ime izmišljenega kraja.
Dokaz, ki deloma potrjuje to hipotezo, bi lahko bil naslednji. Leta 1954 je izšel del romana
Pedro Páramo, v katerem Juan Preciado ne gre v Comalo, temveč v Tuxcacuexco. Izbor tega
imena in njegovo zamenjavo je komentiral Ricardo Estrada. Menil je, da je izbor imena
Tuxcacuexco, ki zveni poetično, preveč omejevalen in ekstremno regionalen. Rulfo pa je želel
poudariti v svojem delu pomen univerzalnosti. Tudi sama izgovorjava kraja je zahtevna. Po
drugi strani pa je Comala izbrana zaradi preprostosti in simboličnega pomena (Carlos, 2007).
Tuxcacuexco ali Tuxcacuesco je manjši kraj z 2.500 prebivalci na jugu ZD Jalisco. Nahaja se
okoli 40 km zahodno od San Gabriela, kjer je Juan Rulfo živel kot otrok. Kraj je zaprt v
nerodovitni dolini, katero obdajajo goli hribi, v daljnem ozadju pa se nahaja kordiljera Sierra
Madre Occidental. V kraju je manjša reka. Večina hiš je starih in razpokanih zaradi pogostih
38
Kazuarina: orig: casuarina: brezlistno drevo s šibastimi vejami (Slovarji, 2007).
39
Carlos, J. A., 1980. Pedro Páramo y San Gabriel. Actas del Sexto Congreso Internacional de
Hispanistas / coord. por Evelyn Evelyn Rugg, Alan M. Gordon, str. 157-160.
78
potresov na vulkanskem območju. Opustošenje se je zaradi neugodnih političnih razmer v 20.
stoletju (revolucija 1910, vojna cristerosov, kontrarevolucije, brezposelnost, migracije ...) še
stopnjevalo.
Mogoče je, da je Rulfu ostal v spominu ta sosednji kraj iz otroštva in je iz njega črpal idejo za
peklensko Comalo – fantastično, suho, opustošeno, polno mrtvih in živih, ki bodo morali
umreti (Trejo, 2008).
Krajevno ime Comala pa je avtor privzel od čudovitega kraja iz ZD Colima, ki jo je spoznaval
v 30. letih. Za razliko od Tuxcacuesca bi za Comalo lahko rekli, da je neke vrste raj na zemlji,
saj jo prečkajo tri reke in v njej bogato uspevajo koruza, fižol, kava, limone, pomarančevci,
avokado, mameje in drugo sadje. Comala ohranja kolonialno in sodobnejšo arhitekturo, v
zadnjih desetletjih pa je postala glavna turistična atrakcija severne in centralne Colimske
regije.
Ta Comala najbolj ustreza rajski Comali v romanu, saj je polna rodovitnih polj, vode, živali in
življenja nasploh (Trejo, 2008).
Najbolj verjetno je, da je Rulfo Comali vzel primerno zveneče ime, Tuxcacuescu pa kamnito
podobo osamljenosti in tišine, katero na žalost danes odsevajo mnoge mehiške ruralne
pokrajine kot posledica pustošenja neoliberalnega ekonomskega sistema (Trejo, 2008).
Očitno je, da Rulfo ne želi dajati natančnih podatkov o kraju, v katerem se dogajajo tako
okrutne stvari kot v njegovem romanu (Carlos, 2007).
4.2. GEOGRAFSKI PODATKI V ROMANU
V romanu se poleg Comale pojavljajo tudi posamezni opisi ali omembe drugih geografskih
krajevnih imen. Ugotavljala sem, kateri izmed njih so v resnici del mehiškega okolja in kateri
so izmišljeni ali pa spadajo v kakšno drugo okolje.
COMALA
V Rulfovem romanu Pedro Páramo ne najdemo veliko geografskih podatkov o kraju Comala,
večkrat pa v opisih prihaja do nasprotujočih si dejstev. Avtor ji je pripisal različne podobe:
peklensko in rajsko, kar je podrobneje opisano v poglavju 3.5.2.1.
Resničnemu kraju Comala še najbolj ustrezajo naslednji podatki o rajski Comali v romanu:
- Comala leži v čudoviti dolini, kjer uspeva koruza.
- Omenja zelene poljane in klasje, ki se ziblje v vetru.
- Prisotna sta dež in veter, ki ponazarjata rodovitnost pokrajine in svež zrak.
- Vonj po detelji in mleku (predstavljata pašništvo oz. živinorejo v tej regiji).
- Okus po pomarančnih cvetovih (pomarančevce gojijo na tem območju).
- Toplo vreme (toplo zmerno vlažno podnebje, ni pretirane vročine).
- Polno drevja in listja (selva baja in nasadi, deževno obdobje).
- Življenje kot bister izvir (pestrost flore in favne, primerno tudi za človeka).
79
Opisi peklenske Comale so v nasprotju z dejanskim geografskim okoljem Comale:
-
Neznosna vročina, topel avgustovski veter, pripeka (povprečna temperatura
najtoplejših mesecev je le okoli 25 °C).
Samotna, zapuščena vas (Comala je bila že v času avtorjevega obdobja dokaj razvit
kraj in prestolnica občine. Zdaj je mesto s skoraj 9000 prebivalci).
OSTALA GEOGRAFSKA IMENA
- prelaz Los Colimotes (Rulfo, 1983, str. 8).
Tega geografskega pojma nisem zasledila v regijah Jalisca ali Colime.
- Media Luna: v romanu ime velike haciende v Comali, katere lastnik je bil Pedro Páramo
(Rulfo, 1983, str. 10).
Media Luna kot hacienda v Comali ne obstaja. Se pa pojavlja krajevni izraz Media Luna za
ime hriba v obliki polovice lune v centralni Mehiki v ZD Querétaro. La Media Luna pa je tudi
majhen gorski kraj v ZD Jalisco.
- Sayula: mesto, ki je nekajkrat omenjeno v romanu. Po opisih oseb, naj bi bilo to mesto
živahno, polno glasov in ljudi, v nasprotju s Comalo, kjer vlada tišina in so ljudje osamljeni
(Rulfo, 1983, str. 11 in 54).
Sayula je resnično mesto v mehiški ZD Jalisco in se nahaja približno 60 km zračne razdalje
od Comale. Je tradicionalno mehiško mesto, v občini pa danes živi okrog 35.000 prebivalcev
(CEA Jalisco, 2008).
Sayula je neposredno povezana z zgodnjim otroštvom Juana Rulfa, saj je bil kmalu po rojstvu
krščen v tamkajšnji župnijski cerkvi, v mestu pa je Rulfova družina imela tudi eno izmed hiš
(Aguilera Lozano, 2008).
- Contla: v romanu vas, v katero je Miguel Páramo s konjem odhajal kramljat s svojo
zaročenko. Vas naj bi bila precej daleč od Media Lune: odhajal je zgodaj, vračal se je pozno
(Rulfo, 1983, str. 25).
Dejanski kraj Contla se nahaja približno 85 km zračne linije SV od Comale, v ZD Jalisco.
- Colima in Guadalajara: mesti sta omenjeni v romanu. V Colimi je stanovala sestra Dolores
Preciado – Gertrudis, nekaj časa pa sta bila pri njej tudi Dolores in sin Juan Preciado (Rulfo,
1983, str. 23 in 40).
Colima je danes glavno mesto ZD Colima in ima čez 120.000 prebivalcev (Región Colima,
2008)
Guadalajara pa je glavno mesto ZD Jalisco in druga največja urbana aglomeracija v Mehiki
takoj za prestolnico (Región Jalisco, 2008). Ima okoli 1,6 milijona prebivalcev (INEGI,
2008t).
80
- hrib Vilmayo: tu je bilo v času Pedra Párama nekaj kmetij, ki kasneje izginejo. Tu je
potekala tudi poroka, na kateri je bil pomotoma ubit Lucas Páramo, oče Pedra Páramo (Rulfo,
1983, str. 83).
Nikjer nisem zasledila, da bi omenjeni hrib na območju regij Jalisca in Colime v resnici
obstajal.
- kraj Mascota : V njem sta začasno živela Susana in Bartolomé San Juan (Rulfo, 1983, str.
86).
Nahaja se v ZD Jalisco.
- Apango: v romanu so z njega v dolino prišli Indijanci prodajat kamilice, rožmarin in
materino dušico (Rulfo, 1983, str. 89).
Kraj z istim imenom se sicer nahaja v mehiški ZD Guerrero, vendar nima neposredne
povezave s krajem v romanu (Apango, 2008).
Za boljšo predstavo sem nekatere omenjene kraje označila na satelitski karti, ki zajema dele
območij ZD Colima in ZD Jalisco.
Karta 22: Nekateri kraji iz romana Pedro Páramo ali Rulfovega življenja
Vir: Google zemljevidi, 2008
Avtor: Vesna Taljat
81
UGOTOVITVE
Spoznala sem, da je opisano okolje v romanu Pedro Páramo deloma resnično in deloma
izmišljeno. To dvojnost lahko prenesemo na višjo raven – na dvojnost med regionalizmom in
univerzalizmom. Avtor želi doseči določeno mero verodostojnosti in prikazati realne razmere,
po drugi strani pa se izogiba resničnemu dogajanju in krajem, ki bi omejevali univerzalni
pomen romana. Z vpeljevanjem prvin magičnega realizma avtor daje magični pridih tako
pokrajini kot tudi ljudem. Za vsem pa se pogosto skriva ostra družbena kritika, ki je za avtorja
bolj pomembna kot opisovanje dejanskih dogodkov oziroma krajev, kar je značilno za izrazito
regionalistične pisatelje.
Tudi Rodríguez Alcalá je napisal, da se Rulfo intuitivno ne zanima toliko za geografsko
stanje, temveč bolj za človeške razmere v danem okolju. Atmosfera Rulfove pokrajine torej
odraža splošno razpoloženje prebivalstva (Šubic, 2000, str. 17).
82
4.3. JEZIKOVNE ZNAČILNOSTI ROMANA V POVEZAVI Z GEOGRAFSKIM
OKOLJEM
4.3.1. MEKSIKANIZMI IN AMERIKANIZMI
Za bralce, ki ne poznajo hispanoameriškega, oz. konkretneje, mehiškega okolja, so v romanu
mnogi izrazi nepoznani, saj gre za besede, ki se uporabljajo samo v določenih regijah. Ti
izrazi imajo pomembno vlogo pri nastajanju posameznega ljudskega govora oz. narečja.
V romanu se pojavlja precej takih izrazov bodisi za specifično floro ali favno bodisi za ostale
predmete in pojme (Gonzáles Boixo, 1983, str. 256-257).
a) Nekateri izrazi s področja flore:
mezcal – žganje iz agav
atole – pijača iz koruze
maguey – agava
ocote – vrsta smolnatega iglavca
llano – širna travnata ravan brez dreves
b) Nekateri izrazi s področja favne:
zopilote – kanja, skobec
correcamino – dolgonogi ptič iz družine kukavic
tordo – vrsta drozga
c) Nekateri izrazi z ostalih področij:
cobija – odeja
hacienda – veliko kmečko posestvo
macheta – južnoameriško orodje in orožje
mitote – zabava, vpitje (beseda izhaja iz azteškega jezika náhuatl)
patio – notranje dvorišče
rebozo – ogrinjalo
tortilla – koruzna omleta
V romanu je Rulfo uporabil jezik, ki vsebuje posebnosti govorice določenega območja, kot je
bilo to značilno že za regionalistične pisatelje. Vendarle v nasprotju z regionalističnimi deli
pri Rulfu ne potrebujemo slovarja, ki bi razlagal preostalem svetu nepoznane mehiške oz.
latinsko-ameriške izraze, saj ti niso ključnega pomena za razumevanje besedila. Pri tipičnih
regionalističnih delih pa je slovar meksikanizmov velikokrat nepogrešljiv, saj se ti specifični
izrazi pojavljajo v pomembnih funkcijah za razumevaje besedila. V takšni vlogi se npr.
pojavlja raba glagola.
Avtor z uporabo teh izrazov doseže določeno mero verodostojnosti in nesmiselno bi bilo, da
bi osebe tega okolja uporabljale kakršno koli drugo govorico. Prav zato se v romanu pogosto
pojavljajo izrazi, ki so v skladu z mehiškim okoljem, npr. določene vrste ptic in rastlin
(Gonzáles Boixo, 1983, str. 256-257).
83
4.3.2. NAREČNE BESEDE IN IZRAZI
Poleg meksikanizmov in amerikanizmov se v Rulfovem romanu pojavlja tudi veliko narečnih
besed, ki imajo popolnoma isto funkcijo kot zgoraj omenjene besede: dati verodostojnost
pokrajini, v kateri se odvija zgodba. Te besede so v slovarju R.A.E. vedno označene kot
narečne, saj ne sodijo v knjižni jezik.
Primeri:
platicar – conversar, hablar = govoriti
collón – cobarde = strahopeten
ensarapado − que lleva puesto un sarape, o está envuelto en él = zavit v sarape (oblačilo
podobno odeji)
Iz nekaterih narečnih besed je mogoče prepoznati njihov pomen, saj so le deloma preobražene
kot npr. ensarapado. Pogosto so besedam dodane tipične pripone. Rulfo velikokrat uporablja
besede, ki se tvorijo s pogostimi hispanoameriškimi priponami, kot je npr. pripona –azo
(pajuelazo, sombrerazos …), ali konkretneje mehiško pripono –azón (matazón, cerrazón …)
(Gonzáles Boixo, 1983, str. 257−258).
Poleg narečnih besed se v romanu pojavlja veliko pogovornih izrazov in besednih zvez, ki so
tipično hispanoameriški. Rulfo te izraze uporablja zmerno, tako da besedilo ne deluje
pretirano regionalistično.
Najpogosteje se pojavljajo trije izrazi: nomás, mero, dizque. Gre za arhaizme40 iz stare
pogovorne španščine, ki se v hispanoameriškem okolju še vedno uporabljajo.
Občasno se pojavlja transkripcija sodobnega pogovornega jezika: npr. predloga para in pues
se spremenita v pa in pos (Gonzáles Boixo, 1983, str. 258).
V pomanjševalnicah izrazito prevladuje pripona – ito, ki je značilna za govorico v ZD Jalisco:
npr. tantito, ahorita, pobrecita, mezcalitos, dinerito, miradita ... (Gonzáles Boixo, 1983, str.
259).
40
Arhizem: v lingvistiki jezikovni element starejše dobe v novejšem, sodobnem jeziku (SSKJ).
84
5. ZAKLJUČEK
V diplomskem delu sem preučila Comalo, oziroma širšo regijo, z dveh različnih vidikov.
- Geografski vidik: preko različnih geografskih dejavnikov sem spoznala regionalne
značilnosti Comalske regije in njen razvoj.
- Literarni vidik: spoznala sem Comalo, kot jo je v svojem romanu »Pedro Páramo«
predstavil mehiški pisatelj Juan Rulfo.
Zanimala me je predvsem povezava obeh vidikov, zato sem v romanu iskala različne
elemente, ki na kakršen koli način dokazujejo verodostojnost realnega okolja (geografske
značilnosti, zgodovinske in socialno-politične razmere, kulturno okolje itd.). Na drugi strani
pa sem iskala tudi vzroke za drugačen prikaz Comale v romanu.
Pokrajina Comalske regije je zelo raznolika. Podnebje je toplo in zmerno vlažno, relief pa
razgiban. Velika je tudi biotska pestrost. Kmetijstvo je glavna gospodarska panoga. Juan
Rulfo pa nam Comalo predstavi kot pusto in peklensko vročo pokrajino, ki je nerodovitna,
sušna, kamnita ter odmaknjena v svoj svet. V njej je življenje zamrlo, najdemo lahko le
tavajoče duše, ki zaradi svojih grehov ne morejo oditi v nebesa. Hkrati pa se v romanu
pojavljajo tudi spomini oseb na zeleno, rodovitno pokrajino, ki je nekoč tu obstajala, a je za
prebivalce Comale za vedno izgubljena. Čeprav je bil roman napisan pred več kot petdesetimi
leti, se pokrajina do danes ni mogla tako spremeniti. Razloge za izrazito negativen prikaz
Comale sem torej iskala v socialno-političnih razmerah tedanjega časa. Rulfo je želel s
»peklensko Comalo« poudariti neugodne življenjske razmere in bedo, ki so bile dejansko
posledica takratnih politično-ekonomskih razmer.
Rulfo se ni želel omejevati samo na kraj Comalo oz. njeno ožje okolje, kot so to počeli
regionalistični pisatelji. Želel je izpostaviti splošno problematiko tipičnega mehiškega
podeželja, čeprav sta mu bili ZD Jalisco in Colima najbližji. V romanu so tako prisotne
avtobiografske poteze. Avtor je zelo dobro poznal geografijo Mehike in je po njej tudi veliko
potoval. Negativen pogled na to okolje (s socialno-političnega vidika) je dobil že v rani
mladosti. Njegova veleposestniška družina je v času mehiške revolucije in vojne cristerosov
izgubila zemljo in finančno osirotela, umorili so mu očeta in dva strica, kasneje pa je umrla še
mati. Rulfovo soočenje z nasiljem, družinskimi tragedijami in maščevanjem izrazito odsevajo
v romanu. Tudi znotraj romana je izpostavil osebne interese voditeljev, ki uničujejo človeka
in pokrajino ter ji tako onemogočajo razvoj. Roman je zelo pesimističen, kar pomeni, da je
tudi Rulfo imel le malo upanja, da se bodo razmere mehiškega podeželja kdaj izboljšale
(mehiška revolucija tudi v resnici ni prinesla izboljšav na podeželju, saj je zemlja ostala v lasti
veleposestnikov).
Pomen romana je izrazito ideološki in se razkriva preko raznih simbolov. Najpomembnejši in
hkrati centralni simbol, okoli katerega se vrti celotna zgodba, je prav Comala. V ospredju je
protestno sporočilo romana s socialno-političnimi tematikami in kritiko klera. Ob tem pa je
izpostavljen še univerzalni pomen romana, ki razkriva bistvo človeške eksistence in niha med
dobrim in slabim (rajska in peklenska Comala; življenje in smrt; poštenost in greh ...).
Okolje, ki je opisano v romanu je deloma resnično in deloma izmišljeno.
Nekateri kraji ustrezajo tistim v realnosti (npr. Guadalajara, Colima), drugi imajo resnična
mehiška krajevna imena, niso pa pravilno locirani v prostoru, tretji pa so popolnoma
izmišljeni. Tudi kraj z imenom Comala je Rulfo izbral predvsem zato, ker beseda comal v
jeziku nahuatl pomeni posodo, ki se jo pri peki tortilj greje nad žerjavico, saj je tako
simbolično pojmoval pokrajino kot vročo, peklensko, brezizhodno. Tak pekel je po njegovem
85
mnenju doživljala mehiška ruralna pokrajina, na kateri so ostale sledi mnogih uporov, vojn in
revolucije.
Tudi v današnjem času mehiško podeželje zaradi neoliberalnega ekonomskega sistema
zaostaja v razvoju. Veliko prebivalcev živi v slabih socialno-ekonomskih razmerah. Značilni
so visoka raven revščine, nizka produktivnost in slaba izobrazbena struktura. V Comalski
regiji želijo izboljšati obstoječe stanje s pospeševanjem perspektivnega ekološkega in
ruralnega turizma, z razvojem lokalnih obrti in z njo povezane trgovine ter s podporo
družinskim in skupinskim podjetjem, kar bi zmanjšalo brezposelnost. Delež nepismenosti se z
leti zmanjšuje, vendar je izobrazbena struktura še vedno slaba.
Poleg nekaterih resničnih krajev so v romanu najbolj verodostojne kulturne in jezikovne
značilnosti mehiške pokrajine. Rulfo uporablja besede, ki so specifične za to okolje
(meksikanizmi, amerikanizmi). Veliko je tudi narečnih besed in izrazov. Še bolj pa se v
romanu odraža mehiški podeželski način življenja, vključno z ljudskimi običaji, verovanjem
in rituali.
Juan Rulfo je s svojim romanom Pedro Páramo za vedno zaznamoval Comalo. Kraj je po
izidu romana postal znan po vsem svetu, saj je bil roman preveden v številne jezike. Krajani
Comale so jo hitro vzeli za svojo, kljub temu da ima v romanu drugačno podobo in izrazito
simbolično vrednost. V Comali so Rulfu postavili tudi spomenik, saj se zavedajo, da je imel
pomembno vlogo pri prepoznavnosti kraja doma in v tujini, kar je pripomoglo tudi k razvoju
turizma v regiji.
SUMMARY
In my B.A. paper I made a research of Comala and the surrounding region respectively from
two different points of view.
- Geographical point of view: through the analysis of various geographical factors I gained
knowledge of some regional characteristics of the Comala region and its development.
- Literary point of view: I got to know Comala as portrayed in the novel Pedro Páramo written
by Juan Rulfo.
Above all, I was interested in the common characteristics of both points of view; therefore I
was searching for various elements in the novel that could demonstrate the authenticity of the
environment (geographical characteristics, historical and social-political circumstances,
cultural ambience etc.). I was also examining the reasons for a different appearance of
Comala in the novel.
The landscape of the Comala region is very diverse. The climate is warm and moderately
humid and the relief is quite uneven. There is also a great biotic diversity. Agriculture is the
main economic branch. Juan Rulfo, on the other hand, presents Comala as a deserted and
infernally hot region which is infertile, dry, rocky and detached into its own world. There is
no life in it, you can only find lost souls that could not enter the Heaven because of the sins
they have committed. Some personal memories of green and fertile countryside of Comala,
which once existed, appear through the novel but Comala as such seems to be lost forever.
Although the novel was written more than fifty years ago the region in reality could not have
changed so much up to the present. I searched for the reasons for a remarkably negative
representation in the social and political circumstances of that era. Rulfo, with his “infernal
86
Comala” put an emphasis on unfavorable living conditions and misery which were obviously
consequences of contemporary political and economic conditions.
Rulfo did not want to limit himself by just describing Comala or a small region which was the
practice of regionalist writers. He wanted to illuminate general problems of the typical
Mexican countryside although he mostly felt close to the states of Jalisco and Colima.
Biographical elements appear in the novel. Rulfo had good knowledge of Mexican geography
and also travelled a lot through the state. His negative view on this region (from social and
political point of view) arises from his youth. During the Mexican revolution and the
Christero war his landowner family lost its land and broke down financially; his father and
two uncles were killed and his mother died a few years later. Rulfo’s confrontations with
violence, family tragedies and revenge are expresively reflected in his novel. The novel also
emphasizes personal interests of the leading men which devastate human beings as well as the
region and frustrate its development. The novel is quite pessimistic and demonstrates the lack
of hope that Rulfo had for the improvement of conditions in the Mexican countryside.
The meaning of the novel is clearly ideological and is being revealed through various
symbols. Comala is the most important symbol and seems to be the center of the entire
narration. Besides the protesting message linked to social-political topics and clerical critique,
Rulfo also provides universal meaning of the novel which reveals the essence of human
existence balancing between the good and the bad (divine and infernal Comala; life and death,
honesty and sin…).
The environment described in the novel is partly real and partly fictional.
Some places correspond to those in reality (such as Guadalajara, Colima), some have the
existing geographical names but are not located at the right place and some are totally
fictional. Rulfo chose the name of Comala with a certain reason: in Nahuatl language the
word comal has the meaning of a clay vessel used for baking tortillas over glowing embers; in
this way he symbolically described the place as very hot, infernal and without prospects. In
Rulfo’s opinion, the Mexican countryside was going through the same hell caused by several
rebellions, wars and revolutions. Nowadays, the Mexican countryside still lags behind in
development as a result of a neoliberal economic system. Lots of inhabitants live in bad
social-economic conditions. Major characteristics are a high poverty rate, low productivity
and poor educational structure. In the Comala region they tend to improve the existing
conditions by promoting promissing ecotourism and rural tourism, by developing local craft
and its trade and by supporting family and collective enterprises in order to decrease
unemployment. The illiteracy rate has been in decline but the educational structure remains
insufficient.
Besides some real places in the novel, the greatest level of authenticity is demonstrated by
cultural and linguistic characteristics of the Mexican environment. Rulfo is using the words
which are specific for this environment (Mexicanisms, Americanisms). Many dialectal words
and expressions are applied. The most representative are the elements which reflect the
Mexican way of life in the countryside including popular habits, beliefs and rituals.
Juan Rulfo forever marked Comala through his novel. After numerous translations into
different languages, the place has become famous all over the world. The residents of Comala
soon adopted this Comala from the novel although its appearance differs from reality and its
meaning is mainly symbolic. A monument of Juan Rulfo was raised in the town of Comala as
a proof of his importance for the recognition of locality at home and abroad which also
contributes to the development of regional tourism.
87
6. VIRI IN LITERATURA
Aguilera Lozano, G. C. Así era Juan Rulfo.
URL: http://www.contactomagazine.com/rulfobio.htm (citirano 15.1.2008)
Apango. Wikipedia. URL: http://es.wikipedia.org/wiki/Apango (citirano 16.1.2008)
Bautista, G., 1991. El realismo mágico : historiografía y características. Verba Hispánica 1,
str.19-26.
Bleyleben von, Karl, 1996. Mexico. 2nd English ed. New York, Macmillan travel,
Basingstoke: The Automobile Association, 619 str.
Bozovičar, A., 2001. Técnicas narrativas en la prosa de Juan Rulfo : diplomsko delo.
Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnosti, Španski jezik in
književnost, 48 str.
Carlos, J. A. Pedro Páramo y San Gabriel.
URL: cvc.cervantes.es/obref/aih/pdf/06/aih_06_1_039.pdf (citirano 6.12.2007)
CEA Jalisco. URL: http://ceasjalisco.gob.mx/reg06.html (citirano 15.1.2008)
Colima-volcano. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Colima_(volcano) (citirano 18.2.2008)
Comala. URL: http://mx.geocities.com/la_kolima/comala.html (citirano 8.3.2008)
Comala, Colima. URL: http://www.tomzap.com/comala.html (citirano 10.3.2008)
Comala, el pueblo blanco de América. URL:
http://www.terra.com.mx/articulo.aspx?articuloid=147794 (citirano 8.3.2008)
Comala - Pueblo con historia, Pueblo mágico. URL:
http://www.comala.gob.mx/intro_turismo.html (citirano 10.3.2008)
Conjunto Cultural : Ex hacienda Nogueras. URL:
http://www.mexicanpacific.com/Article.asp?PT=Colima+y+sus+alredadores&id=260030
(citirano 11.3.2008)
Conteo de población y vivienda 2005. URL:
http://www.inegi.gob.mx/est/contenidos/espanol/sistemas/conteo2005/localidad/iter/default.as
p?s=est&c=10395&e=06 (citirano 29.2.2008)
in URL:
http://www.inegi.gob.mx/est/contenidos/espanol/sistemas/conteo2005/default.asp?s=est&c=1
0398&e=06 (citirano 29.2.2008)
Cummings, J., 1996. Mexico handbook. 1st ed. Chico, Moon publications, 1457 str.
Curassows, guans, chachalacas. URL: http://www.eeb.cornell.edu/winkler/botw/cracidae.html
(citirano 21.2.2008)
Der Ozelot. URL:http://www.big-cats.de/ozelot.htm (citirano 20.2.2008)
88
Destinos turísticos. Secretaría de Turismo de Colima. URL:
http://www.visitacolima.com.mx/destinos/alrededores/alrededores.htm (citirano 17.3.2008)
Eksistencializem. URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/Eksistencializem (citirano 8.11.2007)
Enciclopedia de los Municipios de México : Colima.
URL: http://www.e-local.gob.mx/work/templates/enciclo/Colima/Mpios/06003a.htm (citirano
1.12.2007)
Enciclopedia de los Municipios de México : Colima - Comala. URL: http://www.elocal.gob.mx/work/templates/enciclo/Colima/Mpios/06003a.htm
(citirano 6.2.2008)
Enciclopedia de los Municipios de México : Colima - Perfil Sociodemográfico. URL:
http://www.e-local.gob.mx/work/templates/enciclo/Colima/soci.htm (citirano 29.2.2008)
Fundación Zoológico de Barranquilla, 2008a URL:
http://www.zoobaq.org/especieani/tigrillo.php (citirano 20.2.2008)
Fundación Zoológico de Barranquilla, 2008b URL:
http://www.zoobaq.org/especieani/onza.php (citirano 20.2.2008)
Geografija. 2001. Tržič, Učila International, 682 str. (Zbirka Tematski leksikoni)
Global volcanism program : Colima, 2008. URL:
http://www.volcano.si.edu/world/volcano.cfm?vnum=1401-04=&volpage=var (citirano
16.2.2008)
Gonzáles Boixo, J.C., 1983. Claves narrativas de Juan Rulfo. León, Universidad de León,
Secretariado de Publicaciones, 281 str.
Google zemljevidi. URL: http://maps.google.com/ (citirano 28.1.2008)
Guerra Cristera. URL: http://es.wikipedia.org/wiki/Guerra_Cristera (citirano 9.11.2007)
INEGI, Anuario Estadístico del Estado de Colima. Ed. 2005. URL:
http://www.inegi.gob.mx/est/contenidos/espanol/sistemas/aee05/estatal/col/index.htm
(citirano 6.3.2008)
INEGI, 2008a. URL:
http://cuentame.inegi.gob.mx/monografias/informacion/col/territorio/div_municipal.aspx?tem
a=me&e=06 (citirano 6.2.2008)
INEGI, 2008b. URL:
http://cuentame.inegi.gob.mx/mapas/col.aspx?tema=M (citirano 7.2.2008)
INEGI, 2008c. URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/geolo.cfm (citirano 7.2.2008)
89
INEGI, 2008d. URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/fisio.cfm?c=444&e=27 (citirano
12.2.2008)
INEGI, 2008e. URL:
http://cuentame.inegi.gob.mx/monografias/informacion/col/territorio/relieve.aspx?tema=me&
e=06 (citirano 16.2.2008)
INEGI, 2008f. URL:
www.inegi.gob.mx/est/contenidos/espanol/sistemas/cem05/info/col/m003/mapas.pdf (citirano
16.2.2008)
INEGI, 2008g. URL: http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/eleva.cfm
(citirano 14.2.2008)
INEGI, 2008h.URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/clim.cfm?c=444&e=06 (citirano
19.2.2008)
INEGI, 2008i. URL: http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/agri.cfm
(citirano 19.2.2008)
INEGI, 2008j. URL: http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/rh.cfm
(citirano 21.2.2008)
INEGI, 2008k. URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/sombreado_ri.cfm?c=444&e=06
(citirano 21.2.2008)
INEGI, 2008l. URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/temp_med_an.cfm?c=1211&e=0
6&CFID=2295592&CFTOKEN=98326206 (citirano 24.2.2008)
INEGI, 2008m. URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/temperat.cfm
(citirano 24.2.2008)
INEGI, 2008n. URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/precip_tot_an.cfm?c=1213&e=0
6&CFID=2295592&CFTOKEN=98326206 (citirano 24.2.2008)
INEGI, 2008o. URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/precipit.cfm (citirano 24.2.2008)
INEGI, 2008p. URL: http://www.inegi.gob.mx/inegi/default.aspx?s=geo&e=06 (citirano
4.3.2008)
INEGI, 2008r. URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/definiciones/definic.cfm#usoptierra
(citirano 5.3.2008)
90
INEGI, 2008s. URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/tsuelosagr.cfm?c=444&e=06
(citirano 5.3.2008)
INEGI, 2008š. URL:
http://mapserver.inegi.gob.mx/geografia/espanol/estados/col/tsuelospec.cfm?c=444&e=06
(citirano 5.3.2008)
INEGI, 2008t. URL:
http://www.inegi.gob.mx/est/contenidos/espanol/sistemas/conteo2005/localidad/iter/default.as
p?s=est&c=10395 (citirano 16.1.2008a)
La Jornada, 2008a. URL: http://www.jornada.unam.mx/viajera/?destino=colima&seccion=01
(citirano 23.2.2008)
La Jornada, 2008b. URL: http://www.jornada.unam.mx/viajera/?destino=colima&seccion=04
(citirano 10.3.2008)
La Jornada, 2008c. URL: http://www.jornada.unam.mx/viajera/?destino=colima&seccion=03
(citirano 17.3.2008)
La Jornada, 2008d. http://www.jornada.unam.mx/viajera/?destino=colima&seccion=11
(citirano 17.3.2008)
Leyden, J. Ancient Lake Jalisco and The Santiago River. URL:
http://www.mexconnect.com/mex_/geolog.html (citirano 18.2.2008)
Llarena, A., 1997. Un balance crítico : la polémica del realismo mágicoy lo real maravilloso
americano (1955-1993). URL:
www.ucm.es/BUCM/revistas/fll/02104547/articulos/ALHI9797120107A.PDF (citirano
13.11.2007)
Mahakua – Hacienda de San Antonio. URL: http://www.circumvista.com/Mahakua.html
(citirano 12.3.2008)
Malačič, J., 2003. Demografija : teorija, analiza, metode in modeli. 5. izd. Ljubljana,
Ekonomska fakulteta, 378. str.
Mapache. URL: coppercanyon.freehomepage.com/Mapache.htm (citirano 20.2.2008)
Mehika. URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/Mehika (citirano 9.11.2007)
Mendoza, C., 2002. Dinamicas migratorias en el occidente de Mexico, 1995-2000. URL:
http://www.allbusiness.com/professional-scientific/accounting-tax/415606-1.html (citirano
1.3.2008)
Moreno, H., 2000. Los orígenes del realismo mágico. URL:
http://www.mujeresdeempresa.com/arte_cultura/000805-origenes-realismo-magico.shtml
(citirano 12.11.2007)
91
Mundo forestal. URL:
http://www.elmundoforestal.com/consultorioforestal/males.html (citirano 20.2.2008)
Plan Municipal de Desarrollo 2006-2009. URL:
http://www.comala.gob.mx/imagenes/swf/PLAN%20MUNICIPAL%20DE%20DESARROL
LO%202006-2009.swf (citirano 3.3.2008)
Portal del desarrollo - México. URL: http://www.portaldeldesarrollo.org/estados.php (citirano
14.2.2008)
Razo Mayorga, M. J., 2002. Correcaminos norteño. URL:
http://redescolar.ilce.edu.mx/redescolar/publicaciones/publi_reinos/fauna/correcaminos/corre
_cami2.htm (citirano 21.2.2008)
Región Colima - Página principal de la región. URL:
http://www.mx.all-biz.info/regions/?fuseaction=adm_oda.showSection&rgn_id=8&sc_id=8
(citirano 16.1.2008)
Región Jalisco - Página principal de la región. URL: http://www.mx.allbiz.info/regions/index.php?fuseaction=adm_oda.showSection&rgn_id=14&sc_id=9
(citirano 16.1.2008)
Rulfo, J., 1970. Pedro Páramo. Ljubljana, Cankarjeva založba, 236 str.
Rulfo, J., 1992. Pedro Páramo. 8a ed. Madrid, Catedra, 198 str.
Saje, M., 1996. El tema de soledad en la prosa de Juan Rulfo : diplomsko delo. Ljubljana,
Filozofska fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnosti, Španski jezik in
književnost, 55 str.
SEMADES - Sistema Estatal de Información Ambiental, 2008a. URL:
http://semades.jalisco.gob.mx/02/entremeses/entrem_anp_manantlan.htm (citirano
11.2.2008)
SEMARNAT - Secretaría de medio ambiente y recursos naturales, 2008a. URL:
http://www.semarnat.gob.mx/estados/colima/delegacion/Paginas/colimaysusrecursosnaturales
.aspx (citirano 11.2.2008)
Sierra de Manantlán region. URL:
http://www.nmnh.si.edu/botany/projects/cpd/ma/map17.htm (citirano 17.3.2008)
Sistema educativo estatal. URL:
http://www.iea.gob.mx/webieagobn/sistema_educativo/estructura.asp (citirano 3.3.2008)
Slovar španskega jezika RAE na internetu. (Diccionario de la lengua española. 22. ed. Real
Academia Española. URL: http://rae.es/ (citirano 25.1.2008)
Slovarji. URL: http://www.slovarji.com/slovarji/slovarji-09/9k.html (citirano 6.12.2007)
Slovensko-angleški slovar. Elektronska izd. Verzija 1.0. 1995. Ljubljana, DZS.
92
Sobre la vida de Juan Rulfo. URL:
http://www.clubcultura.com/clubliteratura/clubescritores/juanrulfo/cronologia.htm#01
(citirano 23.10.2007)
SSKJ. Elektronska izd. Verzija 1.0. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in
avtorji. Ljubljana, DZS.
Špansko-angleški in angleško-španski slovar Collins series 100. Verzija 1.01. Collins
electronic dictionary data. 1992. Harper Collins publishers.
Šubic, Š., 2000. Macondo y Comala : diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta,
Oddelek za romanske jezike in književnosti, Španski jezik in književnost, 42 str.
Tlacuache : el marsupial americano.
URL: www.cuc.udg.mx/web_estero/tlacuache.html (citirano 20.2.2008)
Trejo, A. Tuxcacuesco y Pedro Páramo. URL:
http://www.ampryt.net/modules.php?name=News&file=article&sid=2230
(citirano 15.1.08)
Universidad de Colima : Observatorio Vulcanológico, 2006a. URL:
http://www.ucol.mx/volcan/introduccion.php (citirano 16.2.2008)
Universidad de Colima : Observatorio Vulcanológico, 2006b. URL:
http://www.ucol.mx/volcan/actividad.php (citirano 16.2.2008)
Veliki angleško-slovenski slovar. Elektronska izd. Verzija 1.0. 1997. Ljubljana, DZS.
Žnidaršič, M., 1998. El tríptico rulfiano : diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta,
Oddelek za romanske jezike in književnosti, Španski jezik in književnost, 58 str.
93
7. SEZNAM KART, SLIK, TABEL IN GRAFIKONOV
Karta 1: Mehiške zvezne države
Karta 2: Razdelitev ZD Colima po občinah
Karta 3: Satelitska karta z naravnimi enotami Comalske regije: Sierra de Manantlán oz.
Cerro Grande, dolina reke Armería, Colimska dolina ter Volcán de Colima
Karta 4: Nadmorske višine v Comalski regiji
Karta 5: Nadmorske višine v ZD Colima
Karta 6: Naravnogeografske enote Mehike
Karta 7: Naravnogeografski enoti v ZD Colima
Karta 8: Naravnogeografske enote in podenote v ZD Colima
Karta 9: Sistemi glavnih prelomov v Mehiki
Karta 10: Geološka karta ZD Colima
Karta 11: Podnebje v ZD Colima
Karta 12: Povprečne letne temperature v ZD Colima
Karta 13: Povprečne letne količine padavin v ZD Colima
Karta 14: Rastlinstvo in kmetijstvo v ZD Colima
Karta 15: Hidrološke regije in porečja v ZD Colima
Karta 16: Glavne reke v ZD Colima
Karta 17: Zavarovana območja Comalske regije
Karta 18: Območje Rezervata biosfere Sierra de Manantlán
Karta 19: Večja naselja v Comalski regiji
Karta 20: Raba tal v Comalski regiji
Karta 21: Cestno omrežje v Comalski regiji
Karta 22: Nekateri kraji iz romana Pedro Páramo ali Rulfovega življenja
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
∗
Slika 1: Vulkan Fuego de Colima 5.2.2008
Slika 2: Tipična eksplozija vulkana Fuego de Colima marca 2007
Slika 3: Nov lavin stožec v kraterju vulkana Fuego de Colima oktobra 2007
Slika 4: Tok blokovske lave na severnem pobočju vulkana Fuego de Colima oktobra 2004
Slika 5: Ozelot
Slika 6: Tigrillo
Slika 7: Onza
Slika 8: Tlacuache
Slika 9: Mapache
Slika 10: Tuza
Slika 11: Tapacaminos
Slika 12: Chachalaca – samec in samica
Slika 13: Laguna Carrizalillos, v ozadju vulkan Fuego de Colima
Slika 14: Laguna La María
Slika 15: Comala z vulkanom Fuego de Colima v ozadju
Slika 16: Los Portales
Slika 17: Plaza Principal z botaničnim vrtom in cerkvijo
Slika 18: Podeželski turizem - izdelovanje mask
Slika 19: Razgledišče blizu kraja Campo Cuatro
94
∗
∗
∗
∗
Slika 20: Sierra Manantlán
Slika 21: Ex hacienda Nogueras
Slika 22: Ex hacienda San Antonio
Slike 23−25: Juan Rulfo
♦
♦
♦
♦
♦
Tabela 1: Zavarovana območja v Comalski regiji
Tabela 2: Število prebivalcev po posameznih letih
Tabela 3: Starostna struktura prebivalstva leta 2005
Tabela 4: Pismenost in nepismenost prebivalstva Comalske regije leta 2005
Tabela 5: Število in delež prebivalstva v občini Comala, starega 12 let in več, glede na
ekonomsko aktivnost leta 2000
Tabela 6: Zaposleni v občini Comala glede na spol in vrsto dela (položaj) leta 2000
Tabela 7: Največja naselja v Comalski regiji glede na nadmorsko število in število
prebivalcev leta 2005
Tabela 8: Površina posejanega ozemlja v občini Comala s tipom in vrsto kulture ter glede
na koriščenje namakanja
Tabela 9: Populacija (št. glav) živine in perutnine v ZD Colima in občini Comala 31. dec.
2004 ter delež Comalske živine in perutnine glede na celotno populacijo v ZD Colima
Tabela 10: Tri podobe Comale
Tabela 11: Nasprotja med rajsko in peklensko Comalo
Tabela 12: Trojna pojavnost Comale
♦
♦
♦
♦
♦
♦
♦
∇ Grafikon 1: Seizmične aktivnosti vulkana Fuego de Colima (2005-2007)
∇ Grafikon 2: Rast prebivalstva v občini Comala med leti 1980 in 2005
95
8. ANEXO
8.1. JUAN RULFO – BIOGRAFÍA
Juan Rulfo nació el 16 de mayo de 1917. Él sostuvo que esto ocurrió en la casa familiar de
Apulco, Jalisco, aunque fue registrado en la ciudad de Sayula, donde se conserva su acta de
nacimiento. Era un hijo de ricos terratenientes que durante la revolución mexicana perdieron
su tierra. Dentro de poco, su familia mudó a la pequeña población de San Gabriel, pero las
tempranas muertes de su padre (1923) primero, y de su madre (1927) poco después, obligaron
a sus familiares a inscribirlo en un internado en Guadalajara, la capital del estado de Jalisco.
Durante sus años en San Gabriel Juan Rulfo entró en contacto con la biblioteca de un cura
(básicamente literaria) depositada en la casa familiar, y recordaría siempre estas lecturas,
esenciales en su formación literaria.
Una huelga de la Universidad de Guadalajara le impidió inscribirse en ella y decidió
trasladarse a la Ciudad de México. La imposibilidad de revalidar sus estudios hechos en
Jalisco tampoco le permite ingresar a la Universidad Nacional, pero asiste como oyente a los
cursos de historia del arte en la Facultad de Filosofía y Letras. Se convierte en un conocedor
muy serio de la bibliografía histórica, antropológica y geográfica de México, los temas que
con frecuencia reflejan en su obra literaria (Sobre la vida de Juan Rulfo, 2007).
Después del año 1930 Rulfo viajaba extensamente por el país. Trabajaba en Guadalajara y en
la Ciudad de México. En 1935 empezó trabajar como archivero de Migración en la Secretaría
de Gobernación y comenzó a publicar sus artículos en varias publicaciones. Trabajaba
también en el campo de venta y publicidad y en la televisión. Durante los años 1945 y 1951
publicó la mayoría de sus cuentos en dos revistas: América, de la capital, y Pan, de
Guadalajara. En 1948 se casó con Clara Aparicio con la cual tuvieron cuatro hijos. El año más
tarde primera vez se publicó su obra fotográfica en la revista de América (Žnidaršič, 1998,
p.6-7; Sobre la vida de Juan Rulfo, 2007).
En 1952 obtuvo la primera de las dos becas consecutivas que le otorga el Centro Mexicano de
Escritores, fundado por la estadounidense Margaret Shedd. El año siguiente Rulfo publicó su
primer libro titulado El Llano en llamas, donde reunió siete cuentos ya publicados y ocho
nuevos, después incorporó dos más. En 1955 se publicó su según libro – una novela corta con
el titulo Pedro Páramo.
A partir de la publicación de estos dos libros el prestigio literario de Rulfo habrá de
incrementarse de manera constante, hasta convertirse en el escritor mexicano más reconocido
en México y el extranjero. Entre sus admiradores se cuentan Carlos Fuentes, Jorge Luis
Borges, Gabriel García Márquez, Günter Grass, Susan Sontag, Elias Canetti, Enrique VilaMatas y muchos otros, para mencionar sólo el mundo de las letras. Su libros fueron traducidos
en varias lenguas y sus lectores se renuevan continuamente (Sobre la vida de Juan Rulfo,
2007).
Las dos últimas décadas de su vida las dedicó Rulfo a su trabajo en el Instituto Nacional
Indigenista de México, donde se encargó de la edición de una de las colecciones más
importantes de antropología contemporánea y antigua de México. Rulfo, que había sido un
atento lector de la historia, la geografía y la antropología de México a lo largo de toda su vida,
colmaría con este trabajo una de sus vocaciones más duraderas (Sobre la vida de Juan Rulfo,
2007).
96
Rulfo también se dedicaba a fotografía y cinematografía. En 1980 se publicó su otra obra El
gallo de oro y otros textos para cine. Según algunos críticos, sobre todo Heber Raviolo, se
trata más de una novela breve y no de un texto para cine (Žnidaršič, 1998, p.7).
En 1970 Rulfo recibió el Premio Nacional de Literatura. Un poco después se hizo miembro
de la Academia Mexicana de la Lengua y en 1983 recibió en España el Premio Príncipe de
Asturias (Žnidaršič, 1998, p.8).
Juan Rulfo falleció en la ciudad de México el 7 de enero de 1986 (Sobre la vida de Juan
Rulfo, 2007).
8.2. EL CONTEXTO HISTÓRICO Y CULTURAL DE LA ÉPOCA LITERARIA EN
LA QUE ESCRIBÍA JUAN RULFO
Hay que tener en cuenta dos eventos importantes de la historia mejicana que sustancialmente
marcaron la vida de Rulfo e inspiraron su obra: la Revolución Mejicana (1910-1920) y la
posterior Guerra de los Cristeros (1926-1929). Ambos acontecimientos o bien constituyen el
escenario donde se desarrolla la acción o bien se proyectan en la vida de los protagonistas y la
determinan. La violencia, las desgracias familiares, las venganzas, de las que Rulfo fue
testigo, provocaron en él una actitud negativa hacia la revolución, el la que predominaron los
intereses particulares de los caudillos. En estas circunstancias nace el punto de vista de Rulfo
que nos lo presenta en su obra literaria mirando con los ojos del personaje del pueblo. El
hombre sencillo durante la vida se encuentra frente a una realidad dura que no le ofrece
ninguna posibilidad para cambiar su destino. Por todo eso el ámbito de sus narraciones no
podía ser otro que el que salió de una revolución fallida que sacudió todo Méjico y cuyas
consecuencias se viven hasta el presente (Šubic, 2000, p.11).
El regionalismo, que subrayaba las características de una región, se dio como movimiento
literario entre los años veinte y los cuarenta del siglo pasado en varios países de la América
Latina.
Para novela regionalista era importante servir de fiel retrato a la realidad o, más precisamente,
a la versión que de ella se tuviera. Tal actitud condicionaba la actividad creadora del escritor
para quién la obra tenía como objetivo la transformación de la sociedad, con fines no
estéticos, sino ideológicos.
Las novelas regionalistas eran bien recibidas por las sociedades a las que se dirigían y a las
que pretendían modificar. Concebidas con propósitos de cambio de la realidad social y
política, las ediciones se multiplicaron inmediatamente y los autores pasaron a ser figuras
públicas. Sin embargo, pasado el primer momento de la popularidad, las obras regionalistas
cayeron en olvido y volvieron a leerse en los últimos años en los claustros universitarios.
No obstante, las obras regionalistas tuvieron enorme influencia en la literatura posterior. Las
obras escritas a partir de los años cincuenta, sea para seguir la corriente, sea para reaccionar
contra ella, tomaron a las novelas regionalistas como un hito a ser tenido en cuenta.
Las características de las obras regionalistas, sus fines extra literarios, su realismo y fidelidad
a las formas lingüísticas y culturales del interior de los países, se mantuvieron de una u otra
forma, y ala vez se vieron modificadas por la incorporación de técnicas nuevas tales como el
discurso interno, el fluir de la conciencia, la fragmentación cronológica y espacial, las
complicaciones de la trama, dando lugar a creaciones literarias de diversa índole (Saje, 1996,
p. 4-5).
97
La obra de Rulfo, por un lado, puede ser considerada como parte de la tendencia regionalista,
como una de las cumbres de género, en la medida que trata temas ya presentes en las obras de
la así llamada novela de al revolución.
Es posible entender, por otro lado, que la narrativa mexicana de los años cuarenta y cincuenta,
y en especial la obra de Rulfo, se diferencia substancialmente de la producida desde los años
inmediatamente posteriores a la Revolución.
Las innovaciones, que nuevas obras les traen consigo, son demasiado radicales para hacerlas
pertenecer al regionalismo, aunque los temas de ambas narrativas, la regionalista y la
posterior, fueran parecidos (Saje, 1996, p. 5).
De acuerdo con la idea de modernidad como una de las características del regionalismo, hay
que decir que ve a este momento como una instancia que quiere civilizar y educar a un
pueblo. En América Latina el regionalismo se relacionaba con el realismo y el modernismo,
mientras que en Europa aparece uno en reacción al otro. Dentro del marco regionalista se
produjo una narrativa que era, a la vez, modernista y realista, superando la oposición entre
ambos. Lo que para Europa era irreal y se oponía al realismo del siglo diecinueve, para
América era moneda corriente y constituía parte de dos universos: el real y el mágico (Saje,
1996, p. 6).
La narrativa de Rulfo pertenece al neo-regionalismo. Frente al regionalismo, esta corriente
elimina la jerarquía lingüística que separa la lengua culta de la popular.
La nueva novela va un poco más allá de la novela regionalista ya que no solamente examina
un objeto, sino que se cuestiona a sí misma como género literario. Uno de los rasgos
destacables de esta nueva novela, en la que se enmarca la obra de Rulfo, es la toma de
conciencia del discurso que le da origen. Otro es la utilización de técnicas narrativas no
convencionales para tratar temas ya ampliamente incorporados a la literatura de México,
incorporación que se relaciona estrechamente con situaciones políticas determinadas (Saje,
1996, p. 6).
La nueva narrativa trata de llevar a cabo lo que puede denominarse la “esencialización de la
cultura”, mexicana en nuestro caso. Este rasgo subraya lo que es esencialmente humano en el
material, usando técnicas narrativas que transforman la realidad referencial en un complejo de
subjetividades. Esa esencialización de los rasgos culturales de la nación se lleva a cabo
mediante el desdibujamiento de ciertos límites hasta entonces respetados por la novela
realista, en especial los límites de tiempo y de espacio, de lo cual Pedro Páramo es un claro
ejemplo.
A la vez se desdeñan las diferencias entre tendencias nacionalistas e internacionalistas,
presentando temas netamente mexicanos mediante estrategias narrativas claramente
cosmopolitas (Saje, 1996, p. 6).
8.3. REALISMO MÁGICO
La novela Pedro Páramo pertenece a una tendencia narrativa denominada realismo mágico.
8.3.1. EL ORIGEN DEL REALISMO MÁGICO EN AMÉRICA LATINA
El término “Realismo Mágico” no es originario de la literatura, y fue acuñado hacia 1925 por
el crítico alemán Franz Roh, quien lo utilizó para describir a un grupo de pintores postexpresionistas. Posteriormente, en el ámbito de las artes plásticas, fue reemplazado por el
98
término "nueva objetividad", pero fue tomado por la literatura para definir una nueva
tendencia narrativa hispanoamericana entre 1950 y 1970.
El realismo mágico se puede definir como la preocupación estilística y el interés en mostrar lo
común y cotidiano como algo irreal o extraño. En palabras de Luis Leal, "el tiempo existe en
una especie de fluidez intemporal, y lo irreal acaece como parte de la realidad". El escritor se
enfrenta a la realidad y trata de desentrañarla, de descubrir lo que hay de misterioso en las
cosas cotidianas, la vida y las acciones humanas (Moreno, 2000).
El realismo mágico parcialmente proviene del surrealismo europeo. Durante los años del1920
y 1930, muchos escritores y artistas latinoamericanos viajaron a Europa para incorporarse al
surrealismo, buscando los aspectos sobrenaturales necesarios para crear una realidad basada
en los sueños y el subconsciente. A su regreso a Latinoamérica, percibieron que no era
necesario buscar esa realidad extraña en el viejo continente, que de hecho se encontraba en
sus propias culturas y países (Moreno, 2000).
Uno de los primeros escritores que transitó los elementos y los temas surrealistas a América
Latina fue el cubano Alejo Carpentier. Al querer distanciarse del surrealismo, identificó el
aspecto único de Latinoamérica como "lo real maravilloso", aunque paradójicamente esa
atracción por lo maravilloso surgió a partir del contacto con el surrealismo. La definición de
Carpentier tiene una afinidad superficial con el movimiento europeo, y es totalmente
divergente respecto de la naturaleza y el origen de lo maravilloso. Carpentier considera que
las técnicas surrealistas son equivocadas por el absoluto sentido artificial de lo maravilloso.
Allí rompe con el surrealismo y orienta su atención hacia la realidad latinoamericana
(Moreno, 2000).
Los autores mágico realistas se servían de las técnicas narrativas del surrealismo, sueños e
intuición, que les permitían diluir los límites entre la realidad y la irrealidad (Buda, 2005, p.
6).
Parece que las circunstancias de la vida de le América Latina, con la naturaleza tropical y la
historia vinculada con las ciencias populares, contribuyeron a la formación del modo narrativo
que marcó a todo un grupo de escritores, que pretendían renovar el lenguaje narrativo (Šubic,
2000, p.6).
Fue también por la causa de Carpentier que el grupo de escritores latinoamericanos se hizo
reconocible por todo el mundo.
Este grupo de novelistas de realismo mágico tuvo mucho éxito en Europa. Los críticos hablan
del fenómeno de “Boom hispanoamericano” o de “Nueva literatura latinoamericana” que
estalló después de 1960 con gran número de escritores jóvenes. Entre ellos destacan: Alejo
Carpentier, Miguel Angel Asturias, Jorge Luis Borges, Julio Cortázar, José Lezama Lima,
Juan Carlos Onetti, Juan Rulfo, Ernesto Sábato, Gabriel García Márquez, Mario Vargas Llosa,
Carlos Fuentes, Guillermo Cabrera Infante... (Šubic, 2000, p.6).
8.3.2. LAS CARACTERÍSTICAS DEL REALISMO MÁGICO
El primero que intentó definir al realismo mágico en relación a la literatura latinoamericana
fue Ángel Flores. Además de la definición, fijo algunas características del período, con la
diferencia que en los años 60 todavía asociaban lo mágico con lo fantástico. Y así para Flores
el realismo mágico era el rechazo del realismo a través la unión de realidad y fantasía. Los
escritores se preocupaban mucho por el estilo de escribir (LLarena, 1997).
99
Los críticos posteriores a Flores constataron que la literatura del realismo mágico no está
relacionada con la literatura fantástica, porque no inventa mundos nuevos, ni crea seres
inverosímiles o situaciones ilógicas. El arte mágico realista capta la magia en la vida real y
cotidiana. Los artistas de ese período querían mostrar lo común y lo rutinario desde una
perspectiva mágica, querían convertir lo normal en extraño, lo real en irreal. Trataban de
descubrir lo que hay de misterioso en la vida humana Bautista, 1991, p.20).
A esta diferenciación, entre lo fantástico y lo mágico, contribuyeron Enrique Anderson Imbert
y Tzevetan Todorov. Para Todorov lo fantástico es sólo una incertidumbre del lector ante lo
sobrenatural que se muestra en un ambiente familiar de la realidad. Cuando esta
incertidumbre desaparece y lo sobrenatural adquiere una explicación razonable, lo fantástico
de antes se transforma en lo extraño, en lo maravilloso (Bautista, 1991, p.20).
La realidad convive con la magia, con la ficción y el escritor debe presentarla
razonablemente, para que el lector pueda entenderla a través de la racionalidad, la lógica, la
verosimilitud y la credibilidad. En otras palabras: en el realismo mágico, lo maravilloso se
incorpora a la percepción de la realidad sin deformarla. El efecto mágico se logra mediante la
yuxtaposición de escenas y detalles realistas con situaciones mágicas o maravillosas (Buda,
2005, p. 3).
El escritor mágicorrealista sugiere un mundo sobrenatural sin apartarse de la naturalidad.
Presenta la realidad como si fuera mágica, aunque el estilo de obras y los autores de este
periodo tienen poco en común (Buda, 2005, p. 3).
El realismo mágico se identifica a menudo con la literatura mítica, la predisposición de la
narrativa contemporánea a utilizar su propio y específico pasado cultural. Aparece para
explicar la cultura particular de América Latina frente a la europea.
Lo mítico ofrece un nuevo ángulo de visión, facilita el descubrimiento de la conexión entre la
realidad y la magia.
La mitología es una fuente de temáticas (Buda, 2005, p. 4).
Alejo Carpentier en el prólogo que precede su novela “El reino de este mundo”, editada en
1949, explica lo siguiente “(…) La mezcla de las creencias y de la gente con sus culturas tan
distintas y diferentes, hace de América un lugar maravilloso, lleno de mitos acompañados de
himnos mágicos, conservados por todo un pueblo, que aún se cantan en las ceremonias (…) “
Para Carpentier la magia es la alteración de la realidad y lo maravilloso es el resultado de
“(…) una iluminación inhabitual (…)”. La fe y lo maravilloso eran los dos elementos
principales del realismo mágico: para que se cumpla un milagro hay que creer en la
posibilidad de su realización, hay que aceptar los acontecimientos extraordinarios
normalmente, como algo cotidiano y natural. Y la gente Latinoamericana creía en lo
sobrenatural y en las mitologías, por eso lo mágico no producía ninguna reacción extraña
(Buda, 2005, p. 5).
Aunque los términos de “lo real maravilloso” y “el realismo mágico” se entrelacen entre sí en
muchos aspectos, su definición, según la opinión de algunos autores, no coincide.
Por un lado hablamos de lo real maravilloso que es la característica de América Latina que
muestra su propia cultura, las creencias de los indios y de los africanos. No es una tendencia
internacional porque la realidad latinoamericana no se puede situar en Europa. Los
acontecimientos, las culturas mestizas, la naturaleza mágica son demasiado diferentes para
poder asimilarlas en la vida europea.
100
Por otro lado, el realismo mágico es una tendencia internacional que se da tanto en pintura
como en literatura. Los acontecimientos se sitúan en un mundo realista, en el cual de repente
ocurre algo inverosímil.
El lenguaje del escritor magicorrealista es claro, sencillo, mientras que el de los autores de lo
real maravilloso es más complejo y más adornado (Buda, 2005, p. 5-6).
El procedimiento básico del realismo mágico es añadir al mundo lógico y racional las
sustancias de otra dimensión que no puede ser explicad con la razón, es el mundo de los mitos
y leyendas. El nivel racional y no-racional en el texto literario coexisten sin que el autor nos
lo presente como problemático o que haga algún comentario. Al lector se le deja la
posibilidad de aceptar los mundos paralelos, presentados como naturales y justificables de
igual grado (Šubic, 2000, p. 6-7).
En el nivel semántico el lector distingue dos polos opuestos (racional e irracional), pero
acepta el nuevo mundo en el que los límites entre lo real y lo mágico se borran. Estos asuntos
sobrenaturales o mágicos están pintados por la descripción realista y con gran preocupación
por el estilo que tiende a ser sencillo, preciso y claro. Los autores en sus novelas suelen
romper el concepto del tiempo cronológico y espacio objetivo (Šubic, 2000, p. 7)
Otro recurso que se emplea en la literatura magicorrealista, para crear un mundo o una
atmósfera mágica, es la intemporalidad. El tiempo en estas obras no está lineal. A veces el
autor la consiga mediante saltos temporales, vagas informaciones sobre el tiempo o mediante
otros procedimientos, teniendo en cuenta el actuar de los personajes. El autor presenta los
hechos narrados con toda libertad y según el efecto que quiere producir con la obra, no
dependiendo del orden temporal exterior (Buda, 2005, p. 5-6).
A partir los datos de numerosas críticas y estudios teóricos podemos extraer las principales
características del realismo mágico.
19. Introspección
20. La base es la realidad
21. Descubre de la magia interior
22. Segunda realidad (en la que se funden la realidad y el misterio)
23. Expresión de un mundo mágico
24. Transformación de lo cotidiano en irreal
25. Lo irreal como parte de la realidad
26. La intemporalidad
27. Lo maravilloso en la realidad
28. Presentación lógica, razonable
29. Los mitos desde la subconciencia colectiva
30. La fe
31. La alianza entre crítica e imaginación
32. Tratamiento fenomenológico de la realidad
33. El ambiente
34. Objetos y situaciones extraños
35. La yuxtaposición de imágenes realistas con situaciones mágicas
36. Narración pura
Fuente: Buda, 2005, p. 7
101
8.4. EL MUNDO LITERARIO DE JUAN RULFO Y LAS CARACTERÍSTICAS DE SU
PROSA
8.4.1. LAS CARACTERÍSTICAS BÁSICAS DE LA PROSA DE RULFO
Para averiguar el mensaje literario del autor deben estudiarse los temas aplicadas en las obras
y descubrir su significado tanto al nivel objetivo como al simbólico.
En principio, Rulfo nos presenta su mundo literario como un mundo autónomo, sin
referencias externas. Sin embargo, no es totalmente así. Este mundo, que Rulfo lo describe en
su obra, podría relacionarse con la realidad, sobre todo con su experiencia personal (Saje,
1996, p.11).
En la obra de Rulfo es muy notable el aspecto biográfico. Surge sobre todo de su niñez y
adolescencia que tanto marcaron su vida. En sus obras menciona o describe los lugares de la
región de Jalisco, donde pasó su niñez. Los elementos geográficos e históricos (la revolución
y posrevolución) son dos piezas claves de que se sirve Rulfo para crear una ambientación
verídica, podemos ver y sentir el campo que rodea sus pueblos rurales (Bozovičar, 2001, p. 6).
El autor en toda su obra, aunque a través de diferentes aspectos y temas, refleja un mismo
mundo – un mundo angustiado, de desesperanza y de incomunicación. En toda su obra usa los
mismos ejes temáticos, así que el lector, cuando termina de leer su obra, nota que todo el
tiempo ha vivido en un mundo único, específico y cerrado en sí mismo.
Los personajes tienen las mismas características, aparecen situaciones similares en mismo
ambiente.
Lo que todos los cuentos y la novela Pedro Páramo tienen en común es también la visión
negativa de la realidad. La vida se desprecia y la muerte, junto con la violencia, e s algo
cotidiano. En alguna ocasión la muerte se cita como libertadora, pero aún después de la
muerte siguen penando, como ocurre en Pedro Páramo.
A través de los personajes, Rulfo nos presenta una visión del hombre cargada de angustia y de
soledad (Gonzáles Boixo, 1983, p. 36-37).
Los personajes de Rulfo son campesinos pobres o son los igualmente pobres de aldeas
esparcidas que pasan la vida al nivel de la mera subsidencia. Estas son figuras abatidas,
trazadas sin ninguna idealización romántica. Son sucios y analfabetos, sus aventuras son
sórdidas, despojadas de toda grandeza. A menudo son manipuladas por las circunstancias que
se mueven en respuesta a leyes naturales y humanas que están más allá de su control.
En toda obra de Rulfo nos encontramos con algunos condicionamientos existenciales y
traumas de carácter psíquico que se conectan con las fijaciones de su infancia. Podemos
referir imágenes en donde se patentiza la búsqueda de identidad, la visión fatalista, la
violencia, el sentimiento de orfandad y soledad y en síntesis, el sentido sagrado y profano de
la vida y muerte (Saje, 1996, p.11-12).
La estructura y el lenguaje utilizados por Rulfo son medios por los que hace entrar al lector a
un mundo desorientado, donde la realidad se transforme en irrealidad, la vida en muerte, el
amor en desamor (Bozovičar, 2001, p. 7).
102
8.4.2. LAS CARACTERÍSTICAS TEMÁTICAS DE LA PROSA DE RULFO
Boixo, después de estudiar las temáticas en la prosa de Rulfo, expuso once principales
aspectos temáticos, que conforman este angustioso mundo que Rulfo presenta.
8.4.2.1. ¿REGIONALISMO O UNIVERSALISMO?
En la prosa de Rulfo pueden encontrarse los temas del carácter profundamente universal y, al
mismo tiempo, la particularidad del ambiente o de lugares, que existen en el Estado de Jalisco
o que, inventados, responden a las notas regionales de la zona. También los personajes, en el
habla, en su modo de vida, son un grupo específicamente regional. Esta concreta localización,
sin embargo, nada tiene que ver con lo que pretendía la llamada novela regionalista: descubrir
al resto del mundo unas zonas que se caracterizaban por una serie de rasgos típicos y, en
particular, utilizando un lenguaje llamativo por sus giros coloquiales. Al contrario, Rulfo ha
realizado una verdadera abstracción de la realidad y ha logrado crear un mundo que a pesar de
sus características regionalistas posee un sentido profundamente universalista. Este mundo
que Rulfo describe participa, pues, de dos cualidades a primera vista antagónicas:
universalidad y regionalismo.
A Rulfo no le interesa una especie de estudio antropológico de esas tierras, sino hacer una
abstracción de los hechos, conseguir mostrarnos la esencia de ese mundo, que como tal entra a
formar parte de la universalidad (Gonzáles Boixo, 1983, p. 37-38).
8.4.2.2. LA MISERIA DE LA TIERRA Y DEL CAMPESINADO
La miseria de la tierra es una especie de telón de fondo en donde se desarrolla la narración. En
casi toda su obra podemos encontrar referencias a una tierra inhóspita. Los campesinos son
sojuzgados por una serie de poderes que gravitan sobre ellos y se encuentran frente a una
naturaleza hostil. El hombre aparece sin esperanzas, triste e incapaz de salir de una pasividad
que le impide luchar por otras tierras mejores. Por eso se marchan de sus tierras sin que se
diga adónde, solamente se pretende señalar una desesperanza sin ofrecimiento de alguna
solución.
Se puede señalar, pues, como una de las claves temáticas de la obra de Rulfo la miseria de la
tierra. En correlación directa estará la propia miseria del hombre.
De esta forma, el ambiente en que se mueven los personajes se caracteriza como totalmente
adverso y hostil. Frente a esa realidad, para acentuarla aún más, suele aparecer en un plano de
ensoñación otra tierra, otra naturaleza, esta vez pródiga, a la que los personajes hacen
referencia como algo del pasado o en todo caso inalcanzable para ellos. Es en la novela donde
de forma más relevante se establece esta dicotomía: un pueblo paradisíaco frente a un pueblo
infernal que lo voy a describir más detalladamente en uno de los capítulos próximos
(Gonzáles Boixo, 1983, p. 39-41).
8.4.2.3. EL MUNDO POSREVOLUCIONARIO Y LA CRÍTICA SOCIAL
Este tema se relaciona con la de la tierra y, en parte, origina la problemática anterior. La
revolución mexicana fue vista por el campesinado como solución al latifundismo existente,
sin embargo, esta distribución de las tierras que esperaban fue más difícil de lo que parecía,
estando aún hoy pendiente en gran medida. La denuncia de situaciones revolucionarias y
posrevolucionarias, si bien no se realiza directamente en la mayoría de los casos, está
implícita. La revolución mexicana supone un punto de partida nuevo para la sociedad
103
mexicana, por lo menos esto es valido para las ciudades y núcleos donde más fuerza tuvo. El
país revolucionará industrialmente, pero quedarán lejanas zonas como la que Rulfo nos
describe en que la revolución no solucionó el problema del campo, que siguió en manos de
latifundistas. Rulfo muestra en su obra el desconsuelo de una región que se cierra en si misma
y se empobrece cada vez más.
Aún quedará otra revolución, la de los cristeros, que afectó a Rulfo en su niñez y que arruinó
a su familia. A menudo cuenta de su inutilidad y del daño que hizo.
El autor con su prosa eleva la protesta, más dura aún por la imposibilidad de cambio positivo
que denota. El campesino no puede hacer nada y se retrae en la pasividad, a veces tronchada
por violentas, frecuentes, pero también fugaces. Perdida la esperanza, la frustración aparece
como algo consustancial con sus vidas, originando duras críticas a un gobierno, nombrado así,
genéricamente, sin que se aluda a si es antes o después de la revolución, pues para ellos nada
ha cambiado.
Rulfo capta su profundo sentir en una zona de México y consigue la universalización de esos
sentimientos, comunes a la humanidad (Gonzáles Boixo, 1983, p. 41-46).
8.4.2.4. LA PRESENCIA DE LA MUERTE
La muerte siempre está presente en la obra de Rulfo como su principal protagonista. La
muerte se convierte en una presencia que las personas aceptan en su cotidianeidad.
Unas veces, se observa un desprecio hacia ella, sobre todo cuando es ajena. También hay
desprecio hacia la muerte por parte de los propios personajes que la van a sufrir.
Incluso, en ocasiones, son los propios personajes los que deciden voluntariamente dar el paso
de la vida a la muerte. Pero, a veces, también se lucha desesperadamente con la muerte, estos
son los momentos alentadores de narrativa de Rulfo, pues suponen una rebelión del personaje
contra su propio destino y contra el ambiente de inmovilidad que domina su mundo.
Por otra parte, tanto la vida como la muerte se presentan unidas por una misma concepción
pesimista. Los personajes en muchas ocasiones desean finalizar su vida porque, por lo menos,
esperan que la muerte les proporcione descanso, pero al quedar convertidos en “almas en
pena” su situación es aún más desventajosa.
En la obra de Rulfo la vida y la muerte se funden en una misma realidad. La muerte, pues, es
una prolongación de la vida y se suele afrontar con la misma indiferencia que cualquier otro
acontecimiento, adoptando un carácter deshumanizado.
Pero también puede en ocasiones dar lugar a un último esfuerzo de lucha por la vida donde
muestra una máxima expresión del dramatismo de la vida, al encontrarse los personajes en
una situación límite entre la vida y muerte (Gonzáles Boixo, 1983, p. 47-49).
8.4.2.5. LA CONCIENCIA DE PECADO Y DE CULPA
Si la muerte no supone un alivio para los personajes de Rulfo, en parte es debido a que la
mayoría mueren en pecado, negándoseles de esta forma la nueva vida que ofrece la religión
cristiana a los que mueren en gracia.
Hay que tener en cuenta que la concepción cristiana de la vida tiene una importancia capital
para entender a los personajes de Rulfo, como se verá en el siguiente apartado que habla de
religión.
Aparte del pecado también está presente con frecuencia una conciencia de culpa. Los
términos de pecado y culpa son liados pero se debe distinguir ente los dos. Cuando los
personajes hablan del pecado se trata de la trasgresión de las normas de la religión. La culpa,
sin embargo, no se basa en un concepto religioso, sino en el sentimiento de haber realizado
una mala acción.
El pecado es clave interpretativa de varias narraciones de Rulfo. A la trasgresión de la ley
moral dada por la religión se une la imposibilidad de redimir la falta. Esto crea una situación
104
dramática que explica la concepción de un mundo sin salidas y sin futuro. En lo más profundo
de sus conciencias, los personajes sienten que el pecado no es sólo aquel mal acto circunscrito
a un momento determinado de sus vidas, sino que la vida es ya en sí un pecado. Desde su
origen están marcados por el hecho de nacer fuera del paraíso.
La confesión aparece como un acto repetido, pero los personajes no parecen ser dignos de
recibir la absolución de sus pecados.
En algunos cuentos, los personajes son castigados por un pecado que tal vez ni siquiera han
cometido.
Como ya he dicho anteriormente, en la obra de Rulfo a menudo aparece una conciencia de
culpabilidad, pero sin trascender al sentido religioso de pecado. En estos casos, el sentimiento
de culpa proviene de alguna acción que el personaje no debió realizar y que va a tener
presente constantemente (Gonzáles Boixo, 1983, p. 49-52).
8.4.2.6. LA RELIGIÓN
Temas como la violencia, la incomunicación, la miseria del campesino, inclusa la conciencia
de culpa, han sido frecuentemente señalados por la crítica. Sin embargo, la religión es un tema
que ha merecido siempre un puesto secundario en el análisis temático de la obra de Rulfo. No
obstante es, sin duda, un elemento esencial que constantemente aparece en obra y conforma
ese mundo narrado. Casi en todas las narraciones, aparece el coloquialismo que incluye la
palabra “Dios” como expresión corriente en el lenguaje, lo que comprueba que los personajes
viven inmersos en una tradición religiosa cristiana. Frecuentes son también las alusiones a las
iglesias y a los rezos.
Nuevamente debemos constatar que en Rulfo la mexicanidad está presente siempre, porque
todo el mundo que crea se nutre de elementos que provienen de la concreta realidad
mexicana. Lo cierto es que el pueblo mexicano es un pueblo religioso, por eso no debe
extrañarnos la continua mención de aspectos religiosos en su obra.
Boixo analizó qué sentido tiene religión en la obra de Rulfo. Distinguió entre dos aspectos de
la religión: a) la religión como institución material, vinculada a la Iglesia y b) la religión como
sentimiento del hombre y búsqueda de una trascendencia. Ambos aspectos aparecen en su
obra y frecuentemente coinciden. Averiguó que la religión el en sentido a) no lleva a la
salvación. La religión en el sentido b), que muchas veces aparece mezclada de superstición o
de creencias ingenuas, se muestra como inútil.
Los representantes de esa Iglesia tampoco viven en acuerdo con las propuestas morales
cristianas. Para concluir, Rulfo constató que la religión, en ninguno de los dos aspectos que se
han señalado, puede ser un camino de salvación para el mundo creado por Rulfo. El
pesimismo, pues, continúa en su obra (Gonzáles Boixo, 1983, p. 53-56).
8.4.2.7. LA VIOLENCIA
Tanto Juan Rulfo como Carlos Fuentes opinan que la violencia del mexicano es una herencia
de los antepasados, es una consecuencia de la miseria que ha sufrido la gente durante muchos
años.
Esta violencia está presente de manera constante en la obra de Rulfo. Sus personajes no dan
valor a la vida y viven inmersos en la violencia. No es que Rulfo se recree en mostrarnos un
tremendismo regionalista, mas bien, lo que presenta es el desamparo del hombre, su
fragilidad, su destrucción mutua. Al lado de la violencia física también existe la violencia de
la pobreza, de la injusticia, del dolor humano.
Ariel Dorfman, quien analizaba la violencia en la narrativa hispanoamericana, encontró dos
tipos de violencia que se ajustan a la obra de Rulfo: a) la violencia vertical y social y b) la
violencia horizontal e individual.
105
a) La violencia vertical y social: en combinación entra una masa amplia de personas
oprimidas (social) y un oponente de clase social alta (vertical). De las diferentes relaciones
entre ambos, a Dorfman le interesa destacar cuando hay un tercer tipo de personaje, que
también utiliza este tipo de violencia social, pero la dirección de su verticalidad no es hacia
arriba (sino hacia abajo), no es la reacción explosiva de “los de abajo”. Se trata de narrar la
vida de los que oprimen, de los explotadores, de los que han causado esa enajenación. Este
caso se puede ver claramente en la novela Pedro Páramo. En la obra de Rulfo no aparece,
como en otras novelas, una rebelión contra “los de arriba”, la enajenación del mundo de Rulfo
hace que se soporte la violencia que ejerce el poderoso sin posibilidad de rebelión.
b) La violencia horizontal e individual: no tiene un sentido social, refleja al hombre que
muchas veces, aparentemente de forma gratuita, mata, como si el mundo fuese una tremenda
selva en la que hay que luchar continuamente para sobrevivir. Son muy pocas las narraciones
de Rulfo en que la violencia no desencadena muertes.
La violencia, no obstante, se vuelve contra los que la ejercen, y como en una moral que exige
que el pecado se pague, los que actúan violentamente se ven castigados a su vez en forma de
venganza. De ahí que el verdugo y la víctima se complementen (Gonzáles Boixo, 1983, p. 5659).
8.4.2.8. LA INCOMUNICACIÓN Y LA SOLEDAD
En este panorama de violencia, crueldad, desolación y muerte, los personajes sólo tienen una
posible salida: el silencio, el aislamiento, el desvanecimiento de la conciencia en la nada. La
realidad hostil y brutal no puede ser modificada por el hombre. En el mundo de Rulfo todo
parece estar detenido: el tiempo, las cosas, los hombres… las ideas repiten constantemente, lo
mismo que las frases. No hay posibilidad de comunicación, incluso entre los seres más
allegados se muestra esa incomprensión y aislamiento.
Que los personajes no comunican entre sí lo prueba la típica estructura narrativa llamada el
monólogo, lo que supone un aislamiento completo. Aún más implícita está la incomunicación
mediante el uso de los diálogos, que en realidad son más parecidos a los monólogos, porque el
dialogante no obtiene respuesta de su interlocutor.
La relación entre padres e hijos es uno de los motivos de la obra donde más se aprecia esta
incomunicación en las relaciones humanas. El padre tiene como esencia el ser “macho”, la
fuerza se manifiesta casi siempre como capacidad de herir, rajar, aniquilar y humillar,
mostrando la diferencia ante la prole que engendra. Algunas veces, en Rulfo, también aparece
un plano humanitario en la relación del padre hacia el hijo. La misma dualidad se manifiesta
también en la relaciones del hijo hacia el padre. En algunos casos, el sentimiento de orfandad
les hace anhelar al padre, pero lo más común es que no existan esos lazos afectivos y que se
venguen de los padres, en una acción compensatoria por su olvido u odio.
Por lo contrario, las relaciones entre los hijos y las madres tienen siempre un matiz de amor
filial, aún más, los personajes masculinos a frecuentemente aparecen obsesionados por la
figura de la madre (Gonzáles Boixo, 1983, p. 59-64).
8.4.2.9. EL TIEMPO
Jorge Carrión escribió las siguientes apreciaciones sobre el tiempo en México:
"(...) sólo el tiempo es en México dócil y manso. No tiene hitos y únicamente el día se
diferencia por la noche. Sabemos de las estaciones por las hojas de los calendarios,
pero no por las de los árboles. Un día sucede a otro manifiestamente igual, y aun la
noche cae dulcemente como si temiese alterar este ritmo parsimonioso del tiempo (…)."
El mexicano se adapta a ese transcurrir temporal imperceptible. No siente el tiempo y por eso
no vive la necesidad de hacer hoy lo que puede hacer en un mañana idéntico.
106
Blanco Aguinaga ha visto este mundo inmóvil hasta en el mismo lenguaje que utilizan. Los
personajes de Rulfo tienen la costumbre de recoger, cada cierto número de frases, la frase
inicial de su charla para hacer así que todas sus palabras queden suspensas en un mismo
momento sin historia. No se permite el paso del tiempo entre la primera palabra y la última.
Este procedimiento de aquietamiento, este monótono y machacante hablar interior recorre
todas las obras de Rulfo como si los personajes quisieran evitar el progreso del tiempo y de la
vida.
Los personajes de Rulfo parecen atrapados en un presente en el que se vive de recuerdos, sin
que exista esperanza de futuro. Al no existir el futuro, los narradores se encuentran
ensimismados, paralizados en un recordar del pasado, ya que se han convertido en
observadores de una realidad en la que no tienen interés en participar (Gonzáles Boixo, 1983,
p. 64-67).
8.4.2.10. EL HUMOR
En principio puede que resulte sorprendente hablar de humor en una obra tan pesimista, sin
embargo, Cervantes y Quevedo, en su tiempo, también usaron el humor para descubrir un
mundo en tantos momentos trágicos y para presentar una visión pesimista de la realidad.
El propósito dominante del humor de Rulfo es acentuar la ironía y su visión desolada del
mundo. Predomina, pues, un humor crítico.
Boixo denota tres tipos del humor:
El primer humor no es cáustico (sarcástico), no tiene intenciones críticas. Funciona solamente
para producir una sonrisa en el lector ante la imagen que se le ofrece. Sin embargo, siempre
son los propios personajes los encargados de poner en la narración estas notas de humor.
Como en una especie de contrapartida con la triste realidad de sus vidas, aparecen estos
detalles fugaces, siempre ingeniosos, que rompen momentáneamente la seriedad de la
narración, dando la oportunidad al lector de apreciar una faceta bastante común a la psicología
de los personajes de Rulfo: su capacidad para burlarse de sus propias desgracias.
Pero el humor adquiere otras facetas en la obra de Rulfo que se vinculan a la visión pesimista
del mundo que se viene exponiendo.
En la obra hay la gradación de dos restantes tipos de humor: “la ironía”, que se emplea como
crítica social y “el humor negro” que conlleva la crueldad. Con frecuencia, la diferencia entre
el humor en estos dos últimos sentidos no es tan marcada, así que pueden atravesar uno al
otro.
El humor negro es cruel y raya con lo esperpéntico. Su raíz, en Rulfo posiblemente venga de
la misma realidad mexicana, de sus fiestas, de los corridos… Este tipo de humorismo no tiene
una función crítica de le realidad, sino desea mostrar el extremo de violencia a que llegan los
personajes, y sobre todo la puesta en evidencia de la insignificancia de la existencia a través
de una continua burla de la vida (Gonzáles Boixo, 1983, p. 67-69).
8.4.2.11. EL PLANO AMOROSO
También está presente en la obra de Rulfo el tema de amor que es uno de sentimientos más
profundos del hombre. El amor se presenta en dos formas: entre hombre y mujer y entre
padres e hijos. Esta segunda forma ya ha sido vista en el apartado ocho que habla de la
incomunicación y de la soledad, por lo que me referiré solamente a la relación hombre-mujer.
Dentro de esta relación hay dos formas también diferentes: visto desde la perspectiva
exclusivamente sexual o como sentimiento afectivo. En los cuentos es el aspecto sexual el que
domina. Esta falta de correlación entre lo sexual y lo amoroso puede ser no significativa, pro
presentada por Rulfo, no es difícil interpretarla como una forma más de dar a entender lo
incompleto y lo negativo de este mundo.
107
La novela Pedro Páramo podría definirse como una novela de amor. Los personajes sólo
suelen recordar su sentimiento amoroso. Están frustrados ante un amor irrealizable, que a
menudo surge en medio de sus sueños y delirios. La limitación de tema amoroso a un nivel de
ensoñación y de deseo acentúa la disparidad que existe entre el mundo presentado y el que se
desearía que existiese.
Tanto la ausencia del tema amoroso como la presencia del fracaso amoroso acentúan, en la
obra de Rulfo, el sentimiento de soledad (Gonzáles Boixo, 1983, p. 69-70).
Si unimos todos estos aspectos, la visión que obtenemos del mundo que Rulfo nos presenta es
de tremenda tristeza, de soledad y desesperanza. Rulfo traspone a sus personajes la tristeza
que como raíz de su ser tiene el mexicano y que le causa el dolor.
Octavio Paz señala la contradicción entre tanta y tan alegre fiesta como hay en México y la
tristeza del mexicano. Opina que varias fiestas sí que liberan a los mexicanos, pero sólo
momentáneamente, porque el mexicano no se divierte, solo quiere sobrepasarse y soltar el
muro de la soledad que el resto del año lo incomunica. Todos están poseídos por la violencia
y el frenesí.
Rulfo, en definitiva, nos presenta una visión negativa del mundo, desde la óptica de la
desesperanza.
Desde el momento en que se adopta una postura crítica sobre la realidad que se examina hay
evidentemente una esperanza en que esa realidad cambie. Esto es lo que ocurre en Rulfo. Su
obra es pesimista, el futuro parece inexistente. Pero es que se trata de un mundo concreto,
cerrado en sí mismo, de manera que queda la posibilidad de que nazca otro mundo distinto,
réplica del presente (Gonzáles Boixo, 1983, p. 71).
8.5. EL ANÁLISIS DE LA NOVELA PEDRO PÁRAMO
8.5.1. EL RESUMEN CORTO DE LA NOVELA
Juan Preciado cuenta cómo por encargo de su madre moribunda fue a Comala para ajustar
cuentas con su padre, Pedro Páramo, al que no ha conocido. Pero Juan Preciado, al venir a
Comala, se encuentra con un pueblo deshabitado, en el que las pocas gentes que aún hay
parecen más bien fantasmas. Cuando cobra conciencia de que está en medio de un mundo de
muertos, J. Preciado muere aterrorizado y su voz se debilita para dejar paso a los susurros de
los muertos que refieren los hechos que sucedieron en Comala en tiempo de Pedro Páramo.
Las voces de protagonistas surgen en medio de este ambiente fantasmal y van entrelazando la
historia.
Pedro Páramo es la figura que aglutina a los demás: en breves trazos obtenemos una visión de
su vida desde la infancia hasta la vejez.
Pedro Páramo se irá convirtiendo en el cacique violento, codicioso, que llega a poseerlo todo
empleando para ello cualquier método. Pero como contrapartida, tiene un amor sin límites por
Susana San Juan, a la que conoce desde su infancia. El, que lo ha conseguido todo, no podrá
lograr el amor de Susana. La desesperación en que le sume la muerte de Susana supone la
ruina de Comala. Así, cuando llega Juan Preciado, se encuentra con un pueblo desértico, con
el reino de la muerte (Gonzáles Boixo, 1983, p. 73-74).
El siguiente resumen de la obra está escrito en la edición eslovena del Pedro Páramo y se
difiere del anterior.
108
"(...) Su Pedro Páramo es una historia horrible de un patrón insaciable que posee una
hacienda grande en el México central. Su subordinación se muestra a través de la
violencia, astucia y dominación ante todos hasta que tendrá que retirarse ante el golpe de
la revolución emergida. El escritor, sobre todo, se funde en el drama interior de sus
personajes y se olvida del tiempo y la sucesión de los acontecimientos. Sin embargo, la
historia tiene lugar en el típico ambiente mexicano, aunque trasladado al nivel
esperpéntico y fantástico, donde igualmente comunican las voces de la vida y de la
muerte, con que tal vez esté aún más persuasivo el ambiente. En el libro, incluyendo el eje
anticlerical, está subrayada la protesta social. El lenguaje sugestivo de la obra lleva
consigo una nueva variante, tan específica para el círculo cultural español, de eso, que
Unamuno en su tiempo solía denominar “el sentimiento trágico de la vida.”
8.5.2. COMALA COMO PRINCIPAL LUGAR DE LA ACCIÓN Y SU FUNCIÓN EN
LA NOVELA
Después de leer la novela y examinar su mensaje y varias interpretaciones me enteré de que
justo el lugar de Comala representa el eje, alrededor del cual circulan los acontecimientos en
la novela. Todos los personajes y las acciones funcionan sólo en relación con Comala y al
comprender sus características. Por eso decidí concentrarme en su función en la novela.
8.5.2.1. TRES DIFERENTES IMÁGENES DE COMALA
Es necesario, de una manera compleja, examinar Comala como principal lugar de la acción,
porque en la novela aparecen tan diferentes y contrapuestas descripciones de Comala.
En la novela, Comala aparece en tres diferentes variantes o imágenes que funcionan cada una
en su ámbito.
Afirmaciones pueden observarse en la tabla siguiente.
Tabla 1: Tres imágenes de Comala
COMALA
ÁMBITO
Comala edénico
vida
Comala real
↓
↑
Comala infernal
muerte
Fuente: Gonzáles Boixo, 1983, p. 102.
Autor: Vesna Taljat
Hay dos ámbitos que la novela presenta claramente.
Por una parte, Comala edénico es un pueblo bello y hermoso que se descubre a través del
recuerdo de diversos personajes. Por otra parte, hay Comala que parece un pueblo calcinado,
semejante a un infierno. Pero también existe un tercer Comala en el que confluyen
características de los otros dos, es aquel del que el narrador se sirve para ubicar los hechos
que ocurren en el tiempo de Pedro Páramo (Gonzáles Boixo, 1983, p. 102-103).
Desde un comienzo, el lector va a poder apreciar esencialmente dos Comalas contrapuestos, a
los que identifica, uno, con lo que antes fue vida, y otro, con lo que ahora es muerte. Por eso,
109
las notas caracterizadoras se reiteran constantemente. Paralelamente a la visión negativa que
obtenemos de Juan Preciado, se ofrece otra idealizada, principalmente por medio de las
interpolaciones.
La tabla siguiente señala algunas oposiciones.
Tabla 2: La oposición entre Comala edénico e infernal
COMALA EDÉNICO
COMALA INFERNAL
aire
no hay aire
llanuras verdes
campos desolados
lluvia
sequedad
árboles y hojas
no hay árboles
»un puro murmullo de vida«
murmullo de muertos
Fuente: Gonzáles Boixo, 1983, p. 103.
Autor: Vesna Taljat
Rulfo se ha preocupado de contraponer de manera simbólica, todo lo que pudiera significar
vida a lo que pudiera significar muerte. El final de la novela, sumergidos todos sus personajes
en el Comala infernal, se convierte en una visión fatalista de la realidad humana.
Pero siempre queda la posibilidad un mundo mejor, que como lectores identificamos con el
Comala edénico. Enseguida nos vamos a dar cuenta de que no es un pueblo que haya existido,
es el mundo a que los personajes aspiran llegar: el mundo de Susana San Juan, de Pedro
Páramo, el Comala feliz de Doloritas, el mundo que busca Juan Preciado, un mundo que no
conoce pero al que es llevado por la ilusión. Ninguno de los personajes de la novela consigue
alcanzar ese mundo, por eso el Comala edénico aparece siempre presentado a través del
pensamiento, pero nunca lo veremos actualizado en la realidad. Al no alcanzar los personajes
ese mundo al que aspiran, la conclusión que se deriva es pesimista. Sin embargo, la sola
posibilidad de que exista un mundo así, abre una puerta a la esperanza, a que el mundo se
pueda salvar, y aunque los personajes de la novela no lo consigan, tal vez otros sí lo logren.
La esperanza y la ilusión que arrastran todos los personajes, quedan, desde luego, anuladas en
la novela, pero junto con ese pesimismo, a lo lejos aún así se presenta el mundo mejor
(Gonzáles Boixo, 1983, p. 103-104).
En un plano intermedio entre el pueblo edénico y el pueblo infernal, aparece ese tercer
Comala, denominada Comala real. Los otros dos Comalas se presentan con características
simbólicas: lo bueno y lo malo de la realidad. En cambio, el Comala real es el campo de
experimentación en donde van a actuar los otros dos.
El proceso de degradación entre el bien (Comala edénico) y el mal (Comala infernal) es lo
que Rulfo analiza en el pueblo real. De esta forma, la novela se centra en la existencia humana
tal como se refleja en una determinada sociedad (Comala real), y su trayectoria entre los dos
polos del bien y el mal. Por eso, es al comienzo de la novela donde se le ofrece al lector la
doble visión simbólica de Comala. Una vez que ha captado la significación de ambos (lo
bueno y lo malo, a través de una clave sencilla como es la oposición vida-muerte), la
presencia del Comala real se irá haciendo más persistente. En la primera parte de la novela, el
Comala real aparece sólo en fragmentos, mientras que en la segunda parte está presente casi
todo el tiempo. Se pone así de relieve que el Comala real es el verdadero protagonista de la
novela (Gonzáles Boixo, 1983, p. 104).
110
En la tabla 3 puede apreciarse esta triple presencia de Comala.
NIVEL
SINTAGMÁTICO
NIVEL
PARADIGMÁTICO
Tabla 3: La triple presencia de Comala
mundo positivo →
vida (interpolaciones) →
Comala
edénico
mundo negativo →
muerte (narración de
Juan Preciado) →
Comala
infernal
mundo realizado
↑
condicionantes: opresión (Iglesia,
Estado, Revolución, poder en
general)
(el mundo de Pedro
Páramo) →
Comala
real
Fuente: Gonzáles Boixo, 1983, p. 104.
Autor: Vesna Taljat
Comala real va sufriendo una transformación a medida que transcurre el tiempo y se acerca el
momento de la muerte de Pedro Páramo. Sus aspectos positivos se van a convertir en
negativos.
El pueblo de la niñez de Pedro Páramo es visto a través de la lluvia, como símbolo de
fecundidad. Pedro Páramo va a ser uno de los factores que contribuyen a la destrucción de
Comala. Al imponerse por la fuerza, impide que la vida prospere. Después de su muerte, la
tierra se quedó baldía y como en ruinas. A nadie donó su patrimonio, ni un trozo de su tierra,
así que Comala va a sufrir la decadencia a causa de la pobreza y de los numerosos pecados
que impregnaron el pueblo (Gonzáles Boixo, 1983, p. 105).
Los personajes de Comala saben que la vida no vale nada, que la muerte tampoco mejora su
situación. Por eso tiene lugar una aceptación callada de la vida y de la muerte, símbolo de la
aceptación de un mundo sin porvenir.
El único personaje que lucha denodadamente contra la muerte (excluidos los casos de muerte
violenta) es Juan Preciado, que casualmente no pertenece al ámbito de Comala. El, que no ha
conocido a Pedro Páramo ni a su mundo, viene a Comala guiado por la ilusión de encontrar
ese lugar feliz de los recuerdos de su madre, de cualquier manera, aquí, el también se muere.
En Comala, todos los personajes mueren sin conseguir esa ilusión por la que han vivido. No
obstante, hay algunos elementos que pueden indicar la posibilidad de interpretar la novela
bajo el prisma de la esperanza: se muestra a través de algunos indicios como podrían ser el
anhelo de los personajes por un mundo edénico y el motivo del agua que cae sobre las tumbas
de Comala, como símbolo de vida (Gonzáles Boixo, 1983, p. 107).
111
LAS CITAS QUE REPRESENTAN EL COMALA INFERNAL
- El descenso hacia el infierno (que está abajo) y alejamiento del cielo (paraíso):
Para llegar a Comala hay que seguir el camino que desciende:
»El camino subía y bajaba: “Sube o baja según se va o se viene. Para el, que va, sube;
para el que viene, baja”« (Rulfo, 1992, p. 65).
Juan Preciado en aquel entonces no se daba cuenta de que el camino le llevara al Comala
infernal.
Dorotea cuenta la historia a Juan Preciado:
»Hacía tantos años que no alzaba la cara, que me olvidé del cielo. Y aunque lo hubiera
hecho, ¿qué habría ganado? El cielo está tan alto, y mis ojos tan sin mirada, que vivía
contenta con saber dónde quedaba la tierra. Además, le perdí todo mi interés desde que
el padre Rentaría me aseguró que jamás conocería la gloria. Que ni siquiera de lejos la
vería… Fue cosa de mis pecados; pero él no debía habérmelo dicho. Ya de por sí la
vida se lleva con trabajos. Le único que la hace a una mover los pies es la esperanza de
que al morir la llevan a una de un lugar a otro; pero cuando a una le cierran una
puerta y la que queda abierta es nomás la de infierno, más vale no haber nacido… El
cielo para mí, Juan preciado, está aquí donde estoy ahora« (Rulfo, 1992, p. 135).
- El calor y una atmósfera sofocante:
»Era ese tiempo de la canícula, cuando el aire de agosto sopla caliente, envenenado por
el olor podrido de saponarias« (Rulfo, 1992, p. 65).
»Una bandada pasó cruzando el cielo vacío, haciendo cuar, cuar, cuar.
Después de trastumbar los cerros, bajamos cada vez más. Habíamos dejado el aire
caliente allá arriba y nos íbamos hundiendo en el puro calor sin aire » (Rulfo, 1992, p.
67-68).
El nombre del pueblo Comala está compuesto por la palabra comal, que es un disco de barro o
de metal que se pone sobre las brasas para cocer tortillas.
Conversación entre Juan Preciado y Abundio:
»Hace calor aquí…, sí, y esto no es nada… ya lo sentirá más fuerte cuando lleguemos a
Comala. Aquello está sobre las brasas de la tierra, en la mera boca del infierno. Con
decirle que muchos de los que allí se mueren, al llegar al infierno regresan por su
cobija « (Rulfo, 1992, p. 68).
La gente regresa del infierno por su cobija porque, después de la muerte, el cuerpo se hace
frío.
- La tristeza, la soledad, el abandono, el silencio:
»Que pasó por aquí? Un correcaminos (...) No, yo preguntaba por el pueblo, que se ve
tan solo, como si estuviera abandonado. Parece que no lo habitara nadie. No es que lo
parezca. Así es. Aquí no vive nadie« (Rulfo, 1992, p. 70).
»Ahora estaba aquí, en este pueblo sin ruidos. Oía caer mis pisadas sobre las piedras
redondas con que estaban empedradas las calles. Mis pisadas huecas, repitiendo su
sonido en el eco de las paredes teñidas por el sol del atardecer (...) Miré las casas
vacías; las puertas desportilladas, invadidas de yerba« (Rulfo, 1992, p. 70).
112
»Y aquí, donde el aire era escaso, se oían mejor. Se quedaban dentro de uno, pesadas.
Me acordé de lo que me había dicho mi madre: “Allá me oirás mejor. Estaré más cerca
de ti. Encontrarás más cercana la voz de mis recuerdos que la de mi muerte, si es que
alguna vez la muerte ha tenido alguna voz.”« (Rulfo, 1992, p. 71).
Mientras que dormía, Juan Preciado oyó un chillido en la casa de Doña Eduviges:
» Me enderecé de prisa porque casi lo oí junto a mis orejas; pudo haber sido en la
calle; pero yo lo oí aquí, untado a las paredes de mi cuarto. Al despertar, todo estaba
en silencio; sólo el caer de la polilla y el rumor del silencio. No, no era posible calcular
la hondura del silencio que produjo aquel grito. Como si la tierra se hubiera vaciado de
su aire. Ningún sonido; ni el del resuello, ni el del latir del corazón; como si se
detuviera el mismo ruido de la conciencia« (Rulfo, 1992, p. 98).
Damiana Cisneros describiendo el Comala a Juan Preciado:
»Este pueblo está lleno de ecos. Tal parece que estuvieran encerrados en el hueco de
las paredes o debajo de las piedras. Cuando caminas, sientes que te van pisando los
pasos. Oyes crujidos. Risas. Unas risas ya muy viejas, como cansadas de reír. Y voces
ya desgastadas por el uso. Todo eso oyes. Pienso que llegará el día en que estos sonidos
se apaguen« (Rulfo, 1992, p. 107-108).
- La muerte, almas en pena:
» (...) aunque no estaría por demás que le echara una ojeada al pueblo, tal vez
encuentre algún vecino viviente« (Rulfo, 1992, p. 72).
La descripción de Doña Eduviges (desde la vista de Juan Preciado):
»Pensé que debía haber pasado por años difíciles. Su cara se transparentaba como si
no tuviera sangre, y sus manos estaban marchitas; marchitas y apretadas de arrugas«
(Rulfo, 1992, p. 81).
La hermana de Donis le explica a Juan Preciado, que padre Rentaría le prohibió casarse con
su hermano y no quiso confesarla:
»Y ésa es la cosa por la que esto está lleno de ánimas; un puro vagabundear de gente
que murió sin perdón y que no lo conseguirá de ningún modo, mucho menos valiéndose
de nosotros« (Rulfo, 1992, p. 120).
Juan Preciado describe a su muerte:
»Salí a la calle para buscar el aire; pero el calor que me perseguía no se despegaba de
mí. Y es que no había aire; solo la noche entorpecida y quieta, acalorada por la
canícula de agosto. No había aire. Tuve que sorber el mismo aire que salía de mi boca,
deteniéndolo con las manos antes de que se fuera. Lo sentía ir y venir, cada vez menos;
hasta que se hizo tan delgado que se filtró entre mis dedos para siempre. Digo para
siempre. Tengo memoria de haber visto algo así como nubes espumosas haciendo
remolino sobre mi cabeza y luego enjuagarme con aquella espuma y perderme en su
nublazón. Fue lo último que vi« (Rulfo, 1992, p. 125).
»No sentía calor, como te dije antes; antes por el contrario, sentía frío. Desde que salí
de la casa de aquella mujer que me prestó su cama y que, como te decía, la vi
deshacerse en el agua de su sudor, desde entonces me entró frío. Y conforme yo andaba,
113
el frío aumentaba más y más, hasta que se enchinó el pellejo. Quise retroceder porque
pensé que regresando podría encontrar el calor que acababa de dejar; pero me di
cuenta a poco andar que el frío salía de mí, de mi propia sangre. Entonces reconocí que
estaba asustado« (Rulfo, 1992, p. 127-128).
La conversación entre Juan Preciado y Dorotea:
» – ¿Y tu alma? ¿Dónde crees que haya ido? – Debe andar vagando por la tierra como
tantas otras; buscando vivos que recen por ella« (Rulfo, 1992, p. 135).
LAS CITAS QUE REPRESENTAN EL COMALA EDÉNICO
Comala según las memorias de Doloritas, la madre de Juan Preciado. Juan suponía llegar a tal
Comala, hizo ilusiones sobre ella:
»Yo imaginaba ver aquello a través de los recuerdos de mi madre; de su nostalgia,
entre retazos de suspiros. Siempre vivió ella suspirando por Comala, por el retorno;
pero jamás volvió. Ahora yo vengo en su lugar. Traigo los ojos con que ella miró estas
cosas, porque me dio sus ojos para ver: "Hay allí, pasando el puerto de Los Colimotes,
la vista muy hermosa de una llanura verde, algo amarilla por el maíz maduro. Desde
ese lugar se ve Comala, blanqueando la tierra, iluminándola durante la noche« (Rulfo,
1992, p. 65-66).
Contrastando el Comala infernal, éste es lleno de vida y fertilidad. La belleza, la inocencia y
el lujo (el ambiente edénico) se muestran a través de colores blanco y dorado y también con
la presencia de reflejos y la lumbre aún durante la noche. A menudo se mencionan la lluvia y
el viento como las metáforas de fertilidad y aire fresco:
» (...) Llanuras verdes. Ver subir y bajar el horizonte con el viento que mueve las
espigas, el rizar de la tarde con una lluvia de triples rizos. El color de la tierra, el olor
de la alfalfa y del pan. Un pueblo que huele a miel derramada (...) No sentir otro sabor
sino el del azahar de los naranjos en la tibieza del tiempo (Rulfo, 1992, p. 83).
»Allá hallarás mi querencia. El lugar que yo quise. Donde los sueños me
enflaquecieron. Mi pueblo, levantado sobre la llanura. Lleno de árboles y de hojas,
como una alcancía donde hemos guardado nuestros recuerdos. Sentirás que allí uno
quisiera vivir para la eternidad. El amanecer; la mañana; el mediodía y la noche,
siempre los mismos; pero con la diferenciad del aire. Allí, donde el aire cambia el color
de las cosas; donde se ventila la vida como si fuera un murmullo; como si fuera un puro
murmullo de la vida« (Rulfo, 1992, p. 127).
Durante la niñez de Pedro Páramo, la tierra era fértil y la naturaleza parecía a la del paraíso:
»Al recorrerse las nubes, el sol sacaba luz a las piedras, irisaba todo de colores, se
bebía el agua de la tierra, jugaba con el aire dándole brillo a las hojas con que jugaba
el aire « (Rulfo, 1992, p. 75).
114
8.5.3. ENTRE EL REGIONALISMO MEXICANO Y EL UNIVERSALISMO
Cuando en el capítulo 4.2.1. se presentaba el mundo literario de Rulfo, se aludía al carácter
universal que sobrepasa el regionalismo aparente de las historias narradas.
Sin embargo, tampoco hay que desestimar esas notas típicamente mexicanas. Las obras de
Rulfo corresponden a una angustia contemporánea. Pero se dan en una tierra concreta donde
la situación de los personajes adquiere un muy particular cariz porque sobre ella pesa una muy
particular condición histórica. De ahí que, por subjetiva que sea la visión de Rulfo, por muy
impregnadas de aparente irrealidad y lejanía que estén sus narraciones, todo ello es ejemplar:
vía de entrada a la realidad histórica más real de un momento muy concreto de la existencia
mexicana (Gonzáles Boixo, 1983, p. 107-108).
Boixo destaco dos ejemplos, sacados de la novela Pedro Páramo, que funcionan tanto al nivel
de mexicanidad como al nivel universalista.
a) BÚSQUEDA DE IDENTIDAD
A nivel universal se identifica con dos mitologemas: la búsqueda del padre y la
búsqueda del paraíso perdido, temas que se dan en varias tradiciones.
Pero a un nivel de mexicanidad también observamos cómo refleja el mito mexicano
del hijo legítimo, nacido de la violación, eternamente en busca de su padre
desconocido.
En la novela, Juan Preciado representa el hijo legítimo cuya experiencia también
forma parte de ese mundo de Comala, aunque él mismo parece sólo un observador
imparcial que mira desde una óptica fuera del tiempo (Gonzáles Boixo, 1983, p. 108).
b) COMALA: REFLEJO DE LA REALIDAD
Rulfo en varias ocasiones ha señalado que Comala es el personaje central de su
novela. Lo que novela analiza, en un intento de llegar a la raíz profunda del ser del
hombre, es una serie de situaciones que van frustrando su desarrollo.
En este sentido, la novela tiene un carácter universal, pero los hechos que se narran
responden a situaciones concretas y, de nuevo, nos encontramos que hemos de volver
a enfrentarnos con ese mexicanismo que está en la base (Gonzáles Boixo, 1983, p.
108-109).
Las palabras siguientes de Juan Rulfo confirman que la mexicanidad en su obra narrativa
tiene un valor importante y no se debe desapreciar (Gonzáles Boixo, 1983, p. 109):
"(...) En realidad es la historia de un pueblo que va muriendo por sí mismo. No lo mata
nada. No lo mata nadie. Es el pueblo. El pueblo que nunca tuvo conciencia de lo que
podía desde la situación en que estaba- en primer lugar, un pueblo fértil, lleno de agua,
de árboles, clima maravilloso. Cómo aquella gente dejó morir el pueblo. Cómo se
justificaba el querer abandonar aquellas cosas. Su casa, todo. Por qué han dejado,
como quien dice, arruinar todas aquellas tierras. Por qué otra cosa sino por cierto
delito del pasado, ciertas actitudes del pasado. Ese pueblo fue reaccionario siempre.
Cristero, partidario de Calleja durante la independencia, partidario de los franceses
durante la reforma, antirrevolucionario cuando la revolución. Y durante la cristiana,
cristeros. Entonces fue como pagar la culpa" (la cita de Juan Rulfo en la monografía de
R. Roffé).
115
La madre y la muerte son las dos obsesiones centrales del mexicano. La obsesión de la madre
tiene su razón de ser en ese sentimiento de orfandad del mexicano representado en la figura de
Juan Preciado (Gonzáles Boixo, 1983, p. 116).
8.5.4. INTERPRETACIONES SOBRE LA NOVELA PEDRO PÁRAMO
Las interpretaciones sobre la novela son abundantes por la causa de gran cantidad de estudios
sobre la obra literaria de Rulfo y por muchas ambigüedades que están presentes en la novela.
Sin embargo, sólo algunos críticos se han detenido a interpretar la obra en profundidad y han
tratado de demostrar sus averiguaciones en el propio texto de la novela.
Lo común a todas las críticas es el valor universal de la novela. Lo que en ella se narra no sólo
es una reflexión sobre el hombre americano circunscrito a un tiempo y a una geografía
determinadas, sino que refleja el problema de ser hombre en cualquier punto de nuestro
mundo, porque en la novela se tratan una serie de motivos comunes a toda la humanidad
(Gonzáles Boixo, 1983, p. 74-75).
8.5.4.1. INTERPRETACIONES SIMBÓLICAS
En sus críticas, V. Peralta y L. Befumo Boschi parten del denominado “símbolo mítico”. Su
tesis es que la novela trata de la búsqueda del centro cósmico, donde se renace a otro estado
del ser y, por lo tanto, existiría la posibilidad de crear un nuevo hombre. Sería una visión
optimista de la novela en contra de gran parte de los críticos que ven una actitud meramente
negativa (Gonzáles Boixo, 1983, p. 75).
Para algunos críticos, Comala es un símbolo de América Latina, y Juan Preciado, la promesa
del hombre nuevo que ha de llegar anunciando la superación del parricidio y la devastación
(Gonzáles Boixo, 1983, p. 76).
En cuanto a la interpretación que de la novela da M. Ferrer Chivite, hay que señalar que,
siendo netamente simbólica, se diferencia de las anteriores. La mexicanidad y su problemática
se considera como vertebradota de su novela Pedro Páramo. Desde esta perspectiva, va
identificando personajes, hechos de la novela, como símbolos de esa raíz mexicana. Comala
sería un símbolo literario de la ciudad de México; Juan Preciado simboliza a Juan Rulfo, y, al
mismo tiempo, el prototipo del mexicano; Abundio sería el pueblo mexicano; Damiana
imagen de la patria esencial; Dolores sería concepto ideal de la patria; padre Rentaría la
iglesia etc. (Gonzáles Boixo, 1983, p. 76-77).
8.5.4.2. INTERPRETACIONES MÍTICAS
Estas interpretaciones se refieren a varios mitos. Un primer mito es el de la búsqueda del
padre (ejemplo más característico se encuentra en la Odisea); mito que en Rulfo es también el
de la búsqueda del paraíso perdido. Se unirían dos tradiciones: la griega y la judeooccidental. En ambas, la búsqueda lleva implícito el enfrentarse con lo desconocido y, a la
vez, exige una conquista (la casa en la Odisea y la tierra de promisión en Biblia). Con los dos
mitos se une algo esencialmente inscrito en la personalidad del mexicano: la búsqueda de su
origen. Según O. Paz, los mexicanos sufren la soledad y la orfandad a cause de que han sido
arrancados del todo lo suyo. Han fugado y regresado varias veces tentando restablecer los
lazos que les unían a la creación.
La búsqueda de un paraíso patriarcal se ve claramente porque Comala, que para Juan Preciado
se le va relevando como un infierno, ha sido un paraíso. El mismo Pedro Páramo lo nombra
116
poco antes de morir y Doloritas recuerda líricamente este Comala que ha sido paraíso. En el
mundo del recuerdo Comala aparece como el depositario de todos los bienes, resaltándose,
por contraposición con lo que quedará de él, cualidades contrarias a las que vemos presentes
cuando el narrador es J. Preciado.
En la mitología clásica, el paso de la vida a la muerte ha sido descrito tradicionalmente como
un viaje y así se puede interpretar también el viaje de J. Preciado a Comala. No parece otra la
función de Abundio, que la de ser guía de J. Preciado en la entrada del reino de los muertos
(Gonzáles Boixo, 1983, p. 77-79).
Entera novela puede trascender a un mundo mítico, no ya de la universalidad clásica, sino a
un mundo tradicional propiamente mexicano. Así, por ejemplo, “las ánimas en pena” es una
creencia popular muy arraigada en México y a la que se alude constantemente en la novela.
Las almas de los que mueren en pecado regresan a la tierra. Y como Comala era un pueblo en
que casi todos morían en pecado, pues regresaban en su mayor parte.
Aparecen también otros elementos mágicos tradicionales como: el galopeo del caballo
muerte, los gritos de un ahorcado siguen resonando, el muerto aparece en forma de gato etc.
(Gonzáles Boixo, 1983, p. 80 y 114).
Es de notar en la novela la unión de elementos míticos tradicionales a la concepción cristiana.
Hay en la novela una disociación entre cuerpo y alma que existen uno independiente de otra.
Por una parte, ya en los debates medievales castellanos de los siglos 12 y 13 aparecen estas
disputas entre cuerpo y alma. Por otra parte, se puede relacionar con las culturas indias
precolombinas, en las que se habla a muertos, costumbre ancestral que aún hoy se conserva en
algunos pueblos americanos (Gonzáles Boixo, 1983, p. 80-81).
8.6. LA RELACIÓN ENTRE EL AMBIENTE LITERARIO Y LA REALIDAD
GEOGRÁFICA
Escogiendo la tesina interdisciplinaria, querría comparar el ambiente geográfico literario, que
está expuesto en la novela Pedro Páramo, con el ambiente geográfico real correspondiente. Al
principio, sobre todo me interesaba por Comala al nivel local pero muy de pronto descubrí
que lo que daba mayor importancia en la novela era el ambiente geográfico más amplio.
Además de algunas características regionales de Jalisco, que verifican la historia, el ambiente
y los personajes literarios también reflejan toda la mexicanidad (la cultura y la tierra).
Porque Comala es el lugar principal de acción en la novela, querría examinar el grado de la
conexión entre el Comala literaria de Rulfo y el Comala real del Estado de Colima.
El estudio de las características geográficas de la región de Comala me dio una impresión y el
conocimiento sobre este lugar, que lo utilicé en mi investigación siguiente.
8.6.1. LA IDEA DE COMALA
Muy importante en la investigación del Comala literario y Comala real fue la información de
dónde Rulfo sacó la idea para su novela Pedro Páramo. Él mismo ha explicado que la idea de
la novela le vino cuando regresó al pueblo donde había vivido y lo encontró deshabitado. Fue
el pueblo San Gabriel, donde vivió hasta los diez años:
117
˝ (...) la gente se había ido, así. Pero a alguien se le ocurrió sembrar de casuarinas las
calles del pueblo. Y a mí me tocó estar allí una noche, y es un pueblo donde sopla
mucho el viento, está al pie de la sierra madre. Y las noches las casuarinas mugen,
aúllan. Y el viento. Entonces comprendí yo esa soledad de Comala, del lugar ése. El
nombre no existe, no. El pueblo de Comala es un pueblo progresista, fértil. Pero la
derivación de comal – comal es un recipiente de barro, que se pone sobre las brasas,
donde se calientan las tortillas -, y el calor que hay en ese pueblo, es lo que me dio la
ideal del nombre. Comala: lugar sobre las brasas” (la cita de Juan Rulfo en el artículo
de A. J. Carlos).
Me interesaba saber si existiera otra conexión del Comala real con la novela, además de sólo
dar una idea para nombrar el pueblo ficticio.
Los datos que hablan a favor de esta hipótesis podrían ser los siguientes. En 1954 se publicó
un fragmento de la novela que se titulará Pedro Páramo: allí Juan Preciado no iba a Comala
sino a Tuxcacuexco. La selección de este nombre y su cambio fueron comentados por Ricardo
Estrada. El suponía que Tuxcacuexco, aun cuando de suyo nombre poético, es un nombre
limitativo y en extremo regional. Rulfo, por el contrario, quiere subrayar la importancia de
universalidad en su obra. Puede agregarse que su pronunciación ofrece alguna dificultad.
Comala, en cambio, es en nombre simple con el sentido simbólico (Carlos, 2007).
Tuxcacuesco es un pequeño pueblo del sur de Jalisco de no más de 2,500 habitantes. Está a 40
kilómetros al oeste de San Gabriel, donde Juan Rulfo pasó su niñez. Está encerrado en un
vallecito de tierras magras colindante con unos cerros pelones que prefiguran a mucha
distancia la cordillera de la Sierra Madre Occidental. Tiene un río también pequeño. La
mayoría de sus casas están viejas y cuarteadas porque en esa zona volcánica, la tierra tiembla
mucho. La devastación se intensifica aun más por la desventajosa situación política en el siglo
veinte (las revueltas de 1910 y Cristera de 1926-28, la contrarrevolución de 1980, desempleo,
migración, miseria extrema, etc.). Sería posible que Rulfo conservara en su memoria a este
pueblo, vecino suyo cuando fue joven, que le sirviera como idea para su Comala infernal –
pueblo fantasmal, seco, desértico, poblado por muertos y vivos por morir (Trejo, 2008).
El nombre de Comala, Rulfo lo tomó de un bellísimo pueblo del estado de Colima y que
escritor conoció también en los años 30. A diferencia de Tuxcacuesco, la Comala de Colima
es un especie de paraíso terrenal porque lo cruzan tres ríos y es abundante en maíz, fríjol,
café, limones, naranjas, aguacates, mameyes y otras frutas. Conserva su arquitectura colonial,
decimonónica y porfiriana y de un par de décadas a la fecha se ha convertido en el principal
atractivo turístico de la región norte y central de Colima.
Este Comala lo más se asimila al Comala edénico en la novela porque está lleno de campos
fértiles, de agua, de los animales y de vida en general (Trejo, 2008).
Lo más posible sería que Rulfo tomó de Comala el nombre sonoro y de Tuxcacuesco las
pétreas imágenes de soledad y silencio que hoy lamentablemente muchos pueblos de México
proyectan como consecuencia de la devastación, provocado por el modelo económico
neoliberal (Trejo, 2008).
En efecto, es natural que Rulfo no quiera especificar el pueblo en que ocurren hechos tan
atroces como los de la novela (Carlos, 2007).
118
8.6.2. LOS DATOS GEOGRÁFICOS EN LA NOVELA
En la novela también aparecen, al lado de descripciones de Comala, algunas representaciones
o menciones de otros sitios geográficos. Querría verificar cuales forman parte de un ambiente
mexicano real y cuales son inventados o pertenecen al cualquier otro ambiente.
COMALA
En la novela Pedro Páramo no pueden encontrarse muchos datos geográficos sobre el pueblo
de Comala y muchas veces aparecen las descripciones contradictorias. Rulfo le atribuyo
diferentes imágenes: la infernal y la edénica, lo que está descrito más detalladamente en el
capítulo 8.5.2.1.
Datos que más convienen a Comala real son los de Comala edénico en la novela:
- Comala se encuentra en una valle hermosa, donde se cultiva el maíz
- Hay descripciones de campos verdes y espigas que se mueven con el viento
- Aparecen la lluvia y el viento que son agentes de la fertilidad del paisaje y del aire
fresco
- Olor de la trébol y de la leche (representantes a los pastizales que aparecen en esta
región y sirven para la ganadería)
- El sabor de los flores de naranjos (en la región se cultivan los naranjos)
- El tiempo caliente (el clima cálido subhúmedo, no hay demasiado calor)
- Muchos árboles y hojas (selva baja y plantaciones, temporada de lluvia en verano)
- La vida como un puro fuente (la diversidad de flora y fauna, conveniente también para
el hombre)
Las descripciones de Comala infernal están en contra a geografía real de Comala:
- El calor sofocante, el viento caluroso de agosto (temperatura media mensual en verano
no es más de 25 °C)
- El pueblo solitario, abandonado (ya en los tiempos de la vida del autor, Comala fue un
pueblo bastante desarrollado y la capital municipal; hoy en día es una “ciudad” de
unos 9000 habitantes)
OTROS NOMBRES GEOGRÁFICOS
- el puerto de Los Colimotes (Rulfo, 1983, p. 8).
No encontré a este sitio geográfico dentro de las regiones de Jalisco y Colima.
- Media Luna: en la novela, así se llama una gran hacienda cuyo dueño fue Pedro Páramo
(Rulfo, 1983, p. 10).
Hacienda Media Luna no existe en Comala. Sin embargo, aparece una colina con este
nombre, que tiene la forma de media luna y está situada en el México central en el estado de
Querétaro. La Media Luna es también una localidad pequeña en el área montañosa de Jalisco.
119
- Sayula: ciudad que se menciona algunas veces en la novela. Según las descripciones de los
personajes, esta ciudad parece vivaz, llena de sonidos y de la gente, lo que está en contra a
Comala, donde reina el silencio y la gente vive en solidad (Rulfo, 1983, p. 11 in 54).
Sayula es una ciudad real en el estado de Jalisco, localizada a unos 60 kilómetros (línea aérea)
de Comala. Es una ciudad tradicional mexicana, su municipio cuenta con 35.000 habitantes
(CEA Jalisco, 2008).
Sayula, sin duda, está directamente conectada con la niñez de Juan Rulfo. Junto a su
nacimiento, Rulfo fue bautizado en la parroquia de Sayula; su familla poseía, en la ciudad,
una de sus casas (Aguilera Lozano, 2008).
- Contla: en la novela, éste es un pueblo a que venía Miguel Páramo en su caballo para
charlar con su novia. El pueblo está bastante lejos de la hacienda Media Luna: el salía
temprano y llegaba tarde (Rulfo, 1983, p. 25).
Localidad Contla real se localiza a unos 85 kilómetros (línea aérea) noreste de Comala en el
estado de Jalisco.
- Colima y Guadalajara: ciudades mencionadas en la novela. En Colima fue donde vivía
Gertrudis, la hermana de Dolores Preciado, también vivían en su casa, durante una temporada,
Dolores y su hijo Juan Preciado (Rulfo, 1983, p. 23 y 40).
Colima hoy en día es la capital de estado de Colima y cuenta con más de 120.000 habitantes
(Región Colima, 2008)
Guadalajara es la capital del estado de Jalisco y es segunda aglomeración más grande de
México después de la capital (Región Jalisco, 2008). Cuenta con 1,6 millones de habitantes
(INEGI, 2008t).
- la colina Vilmayo: en esta colina estuvieron situadas, durante la vida de Pedro Páramo,
algunas fincas, que más tarde desaparecieron. En este sitio se realizaba la boda, donde por
equivocación fue matado Lucas Páramo, el padre de Pedro Páramo (Rulfo, 1983, p. 83).
No encontré ninguna colina con este nombre dentro de las regiones de Jalisco y Colima.
- localidad Mascota: es donde Susana y Bartolomé San Juan vivieron temporalmente (Rulfo,
1983, p. 86).
Esta localidad existe en el estado de Jalisco.
- Apango: en la novela, de Apango han bajado los indios con sus rosarios de manzanillas, su
romero y sus manojos de tomillo (Rulfo, 1983, p. 89).
Existe una localidad con el mismo nombre en el estado de Guerrero, pero estos dos no están
directamente vinculados (Apango, 2008).
120
Para mejorar la representación he señalado algunas localidades en el mapa satélite, que
incluye parcialmente las regiones de los estados de Colima y de Jalisco.
Mapa 1: Algunas localidades sacadas de la novela Pedro Páramo o relacionadas a la vida de
Juan Rulfo
Fuente: Mapas Google, 2008
Autor: Taljat V.
AVERIGUACIONES
He llegado a la conclusión que el ambiente descrito en la novela es en parte real y en parte
inventado. Esa dualidad puede trasladarse al nivel más alto – a la dualidad entre el
regionalismo y universalismo. El autor, por un lado, quiere lograr un grado determinado de
verosimilitud y mostrar la situación real, por otro lado, quiere evitar los acontecimientos y
lugares reales que limiten el valor universal de la novela. Empleando los elementos
mágicorrealistas, el autor añade, tanto al paisaje como a los personajes, un toque mágico. A
menudo, detrás de todo se esconde una fuerte crítica social que para Rulfo es mucho más
importante que sola descripción de los acontecimientos y lugares reales, lo que fue el
propósito de los escritores típicamente regionalistas.
Rodríguez Alcalá dijo que no es el lugar geográfico lo que interesa intuir Rulfo, sino una
situación humana. Así, la atmósfera del pueblo corresponde al estado de ánimo de los
habitantes (Šubic, 2000, p. 17).
121
8.6.3. CARACTERÍSTICAS DEL LENGUAJE EN LA NOVELA EN CONEXIÓN
CON EL AMBIENTE GEOGRÁFICO
8.6.3.1. MEXICANISMOS Y AMERICANISMOS
Para el lector de habla española que no conozca el medio ambiente hispanoamericano y, más
concretamente, mexicano, le resultarán desconocidos gran cantidad de términos que aparecen
en la obra de Rulfo, debido a que se trata de palabras cuyo uso se circunscribe a una zona
delimitada. Estos términos van a contribuir de forma importante a la creación de un lenguaje
popular.
En la novela aparecen varios términos bien para flora y fauna específicas bien para otros
objetos y nociones (Gonzáles Boixo, 1983, p. 256-257).
a) Vocabulario elegido de flora:
mezcal – aguardiente hecho de agave
atole – bebida hecha de maíz
maguey – agave
ocote – especies de pino americano, aromático y resinoso
llano – campo o terreno igual y dilatado, cubierto de hierba, sin árboles
b) Vocabulario elegido de fauna:
zopilote – ave rapaz diurna que se alimenta de carroña
correcamino – ave del orden de las Cuculiformes
tordo – pájaro de la familia de los Ictéridos
c) Otros vocablos elegidos:
cobija – manta
hacienda – gran finca agrícola
macheta – herramienta y arma sudamericana
mitote – fiesta, chillido (palabra proviene del náhuatl)
patio – espacio o jardín interior
rebozo – mantilla
tortilla – alimento en forma circular y aplanada, que se hace con masa de maíz hervido en
agua con cal, y se cuece en comal
El lenguaje, que usaba Rulfo en la novela, pretende recoger los particularismos del habla de
una zona, como ya habían hecho los escritores regionalistas. Sin embargo, frente a este tipo de
novelas en que era imprescindible un glosario al final del libro, nos encontramos con que en
Rulfo es innecesario. En las obras típicamente regionalistas se utilizaba el léxico específico en
funciones imprescindibles para la comprensión del texto, por ejemplo, el verbo.
Usando estos términos, el autor llega a mostrar un cierto grado de verosimilitud y sería
absurdo emplear otro lenguaje de los personajes. Por eso abunda en la novela el vocabulario
típico del ambiente mexicano, por ejemplo las especies de pájaros y plantas (Gonzáles Boixo,
1983, p. 256-257).
122
8.6.3.2. VOCABLOS DE TIPO POPULAR
Junto con los mexicanismos y americanismos aparecen también en Rulfo una enorme serie de
términos populares con idéntica función que en el caso anterior: dar verosimilitud al ambiente
narrado. Son palabras, todas ellas, que aparecen en el diccionario de la RAE, siempre con un
sentido popular (Gonzáles Boixo, 1983, p. 257-258).
Ejemplos:
platicar = conversar, hablar;
collón = cobarde;
ensarapado = que lleva puesto un sarape, o está envuelto en él (Gonzáles Boixo, 1983, p.
258).
A veces se trata de transformaciones populares fáciles de identificar porque son sólo
parcialmente modificadas, por ejemplo ensarapado. A menudo se añaden sufijos típicos.
Rulfo frecuentemente utiliza palabras formadas con sufijos muy usados en Hispanoamérica,
por ejemplo el sufijo – azo (pajuelazo, sombrerazos,...), y más concretamente en México, el
sufijo – azón (matazón, cerrazón,...) (Gonzáles Boixo, 1983, p. 258).
Junto a vocablos de tipo popular hay también una serie de expresiones que reflejan la lengua
hablada y que poseen un fuerte sabor americano. Rulfo las utiliza con mesura, eliminando la
nota excesivamente regionalista. Hay tres expresiones que tienen un mayor índice de
frecuencia: nomás, mero, dizque. Se trata de arcaísmos del español popular antiguo, que
siguen teniendo vigencia en América.
En algún caso aparece la trascripción ortográfica de la conversación corriente: así, las
preposiciones para y pues se convierten en pa y pos (Gonzáles Boixo, 1983, p. 258).
En los diminutivos hay la preferencia absoluta por el sufijo – ito, lo que hace manifestar una
nota característica del habla de Jalisco, por ejemplo tantito, ahorita, pobrecita, mezcalitos,
dinerito, miradita... (Gonzáles Boixo, 1983, p. 259).
8.7. CONCLUSIÓN
En la tesina he estudiado dos puntos de vista de Comala, o sea, de una región más amplia.
- Punto de vista geográfico: investigando varios factores geográficos he conocido las
características regionales de la Región de Comala y su desarrollo.
- Punto de vista literario: he conocido a Comala representada por escritor mexicano Juan
Rulfo en su novela »Pedro Páramo«.
Especialmente me interesaba en la conexión entre los dos puntos de vista, así que busqué
varios elementos en la novela que de cualquier manera pudieran demostrar la verosimilitud
del ambiente real (características geográficas, circunstancias históricos y político-sociales, el
entorno cultural etc.). Por otra parte también busqué las razones para aspectos diferentes de
Comala dentro de la novela.
La Región de Comala es muy atractiva desde el punto de vista natural geográfico. Su relieve
es muy variado y accidentado. El clima es agradable para el hombre y también condiciona a
una gran biodiversidad. Agricultura es la principal rama de economía regional. Juan Rulfo, en
contra, nos presenta a un Comala desolado y trasladado a su propio mundo donde hay un calor
infernal y la tierra es infértil, seca, pedrada. En este Comala ya no hay vida, sólo pueden
123
encontrarse las ánimas en pena que no pueden pasar a los cielos por la causa de sus pecados.
Al mismo tiempo aparecen en la novela recuerdos de un paisaje verde y fértil que solía existir
en este lugar pero está, para sus habitantes, para siempre perdido. Aunque Rulfo escribió la
novela unos 50 años atrás, el paisaje no ha podido cambiar tanto hasta ahora. Por lo tanto,
tuve que buscar las razones para el aspecto negativo de Comala en la situación político-social
contemporánea a la novela. Rulfo, con su “Comala infernal”, quiso subrayar la situación
desagradable y la miseria de la vida, que en realidad fueron la consecuencia de la situación
político-económica establecida.
Rulfo no se limitaba sólo en la localidad de Comala o sea su alrededores, como lo hicieron los
escritores regionalistas. Quería, sobre todo, destacar la problemática general del típico
ambiente rural mexicano, aunque lo más cerca se sentía a los estados de Jalisco y Colima.
Aparecen, sin duda, en la novela los elementos biográficos. Autor tenía buen conocimiento de
la geografía del México, por donde viajaba mucho. El aspecto negativo de este ambiente
(desde el punto de vista político-social) surgió de su infancia. Durante las revoluciones
mexicana y cristera, su familia terrateniente perdió la tierra y sufrió una crisis financiera;
mataron a su padre y a dos tíos, poco después se murió también la madre. Enfrentamiento de
Rulfo a la violencia, las tragedias familiares y la venganza reflejan marcadamente en la
novela. También están expuestos los intereses individuales de los caudillos que llevan
devastando al hombre y al paisaje y así impiden su desarrollo. La novela es bastante
pesimista, lo que significa que Rulfo ha tenido poca esperanza que la situación rural mexicana
mejore en el futuro (la Revolución mexicana en verdad no mejoró mucho la situación de los
campesinos porque la tierra siguió siendo en los manos de los terratenientes).
El valor de la novela es claramente ideológico y se revela a través de varios símbolos. El
símbolo más importante y, al mismo tiempo, central, es justo Comala, alrededor el cual esta
circulando la narración entera. Junto al mensaje de protesta con temas político-sociales y
crítica clerical, Rulfo además puso de relieve el valor universal de la novela, que esta
revelando lo esencial de la existencia humana que balancea entre lo buen y lo mal (Comala
edénico e infernal; vida y muerte; honradez y pecado.
El ambiente descrito en la novela es en parte real y en parte inventado. Unas localidades
corresponden a las reales (por ejemplo ciudades Guadalajara y Colima), otras llevan nombres
geográficos existentes pero no están localizados en el mismo lugar que en realidad, algunas,
por lo contrario, son totalmente inventadas. Rulfo eligió el nombre de Comala sobre todo con
una cierta razón: la palabra comal en el lenguaje náhuatl significa el disco de barro que se
pone sobre las brasas para cocer tortillas; de esta manera expuso el símbolo del paisaje
caluroso, infernal, desesperado. Según Rulfo, tal infierno fue experimentado por el pueblo
rural mexicano donde han quedado las huellas de varias rebeliones, guerras y revoluciones.
No obstante, hoy día el campo mexicano aún sigue retrasando en desarrollo por la causa del
sistema económico neoliberal. Muchos campesinos viven en malas condiciones socialeconómicas. Los rasgos distintivos son: alto nivel de pobreza, productividad baja y mala
estructura educacional. En la Región de Comala, para mejorar la situación existente, se toman
las medidas siguientes: la promoción de dos tipos perspectivos del turismo – ecoturismo y
turismo rural, desarrollo de artesanía local y su comercio, apoyo y promoción de las empresas
familiares o colectivas para disminuir la tasa de desempleo. La tasa de analfabetismo va
diminuyendo poco a poco, pero la estructura educacional sigue siendo al nivel bajo.
Junto con algunos lugares reales en la novela, la mayor verosimilitud se muestra en las
características culturales y lingüísticas del ambiente mexicano. Rulfo emplea las palabras
típicamente regionales (mexicanismos y americanismos). Abundan también las palabras y
124
frases de tipo popular. Aun más representativos son los elementos que reflejan el modo de
vida en el campo mexicano incluyendo costumbres, creencias y rituales populares.
Juan Rulfo, con su novela, perpetuó a Comala. Después de numerosas traducciones en varias
lenguas, el lugar se hizo famoso por todo el mundo. Los comalenses adoptaron a este Comala
de la novela, aunque su aspecto se defiere del actual y su valor funciona sobro todo al nivel
simbólico. En el jardín de Comala se ha puesto la estatua de Juan Rulfo que comprueba la
importancia que tuvo Juan Rulfo en la promoción del pueblo, dentro del estado y en el
extranjero, lo que también ayuda al desarrollo del turismo regional.
125